Mešani občutki tako glede Katarja kot Slovencev

Doha – Blišč Katarja in beda rokometa bi lahko rekli o 24. SP. Organizacijsko je bil najbolj dovršen turnir doslej, a rokomet si je zaradi sprenevedanja in zlorabe ohlapnih pravil pridobil malo simpatizerjev, še manj IHF kot njegova krovna organizacija. Podobno mešane občutke je zapustila slovenska reprezentanca.

Že nekaj minut po zadnji tekmi z Nemčijo se je vnel boj za interpretacijo. Vsake oči imajo svojega »malarja« in zorni kot ljudi iz reprezentance ter vodstva RZS je legitimen: uvrstitev v četrtfinale in osmo mesto je glede na okoliščine dober rezultat. Poškodbe so selektorju Borisu Deniču res kvarile načrte in na vseh devet tekem je mogoče gledati skozi rožnata očala: proti Čilu je drugi polčas prinesel rutinsko zmago, proti Belorusiji je bil za zanesljivi točki dovolj prvi; Slovenci so bili na pragu zmage proti Katarju, ki se je naposled okitil s srebrom. Proti Braziliji je bilo res storjenih rekordnih 26 napak, a je Slovenija imela manj težav kot zatem Hrvaška. Fantje so bili blizu branilcem naslova iz Španije, v osmini finala pa prikazali moč in na kolena spravili Makedonijo, ob tem pa še obračunali z domačimi nejeverneži. Škoda, da v četrtfinalu niso izkoristili uvodnih »zicerjev« in da je MVP prvenstva Thierry Omeyer vstal s pravo nogo, sicer bi Francozi trepetali še bolj, kot so, ko so Slovenci zaostanek 11 golov znižali na 4. Tudi Danska ni razbila Slovencev, na koncu pa so pregovorno odločni Nemci imeli več moči od zdesetkanih tekmecev …

Ne, Slovencem niso nagajale samo poškodbe, zaradi katerih je bil obrambni blok neuigran in je prejemal veliko več golov od 26, kolikor je mejna vrednost. Ves čas so bili v nemilosti sodnikov, ki so merila čez noč prilagodili tako, da bi čim manj ustrezala telesno hendikepiranim reprezentancam, kakršna je Slovenija, ki nima dovolj težkih in visokih igralcev za naporen turnirski sistem. Trije rdeči kartoni na zadnjih dveh tekmah temu pritrjujejo.

Vsi ti argumenti delno držijo in lahko zameglijo pogled. A nečesa ne moreš pretentati – srca. Navijači, tudi tisti najbolj zvesti, ki so se včeraj vrnili v domovino, malce drugače gledajo na katarsko zgodbo. Njih so ljubljenci s pristopom razočarali, osmo mesto, če bo le prineslo kvalifikacije za OI – v spreminjajočih se okoliščinah rokometnega sveta pač nič več ni gotovega –, je več, kot so si z igro zaslužili. Na prste ene roke bi lahko našteli igralce, ki so se prikazali v najboljši podobi, v prvi vrsti je to strelski kralj Dragan Gajić, član idealne sedmerke. Sijaj Deničevih ekip iz Srbije 2012, Španije 2013 ter tudi tiste, ki si je zagotovila SP 2015, je ob koncu zbledel. Tudi selektor, ki je pred štirimi leti nedorečeni reprezentanci vlil slo po uspehu, se je spremenil. V Katarju ga je večkrat izdal trenerski šesti čut in je bil pogosto v – kot temu pravi – »kontraritmu«.

Zaradi zmage na najpomembnejši tekmi ni še nič izgubljenega. Poraja pa se vprašanje, ali je v tej zasedbi še dovolj žara za vrhunski nastop na Poljskem ali na OI ali so potrebne spremembe. Odgovor je odvisen predvsem od Deniča. Če lahko najde tisto staro prvinsko strast in z njo spet »okuži« igralce, naj to stori. Če njegovi fantje skoraj v en glas trdijo, da so sposobni več, kot so pokazali, mora nekdo zastriči z ušesi.

Navdih lahko Slovenija vsekakor črpa iz Francije, nenazadnje tam igra skoraj polovica njenih reprezentantov. »Les Experts« se nikdar ne naveličajo uspeha in ne silijo v pomlajevanje za vsako ceno, načrtno pa iz tekmovanja v tekmovanje dodajajo po igralca ali dva. Takšno pot bi morala ubrati Slovenija. Francozi so z zmago ohranili nekaj naravnega reda. Ogrozili so ga kajpak Katarci, ki so s svojim bogastvom povsem zaslepili može na IHF in izsilili poteze, sprte z načeli poštenega boja, začenši s povabilom Nemčiji. Verjeti je, da je bil Katar 2015 vendarle samo anomalija in da bodo bronasti Poljaki ter zlati Francozi v prihodnjih dveh letih vrnili rokomet v prave okvirje. V njih se očitno tudi Slovenci bolje znajdejo.