Na izbiro: Slavolok zmage ali ukrivljeni hrbti

Pariz – Po toči je prepozno zvoniti in po toči španskih golov v slovenski mreži ni bilo veliko časa za odpravo škode. Slovenske rokometaše drevi v znameniti dvorani Bercy čaka ura resnice, tekma osmine finala proti Rusiji. Zmaga bi pomenila izpolnitev ciljev, porazu bi sledilo klavrno slovo.

Slovenci so iz Metza v domovino pošiljali mešane signale. Drugo mesto v skupini zveni lepo, a se v njem skriva marsikaj. Prvi polčas proti Islandiji je bil zelo kakovosten, predstava proti Makedoniji skoraj popolna. Toda drugi polčas s Tunizijo z izjemo čudežnih zadnjih šestih minut ter zlasti zadnja tekma s Španijo sta pokvarila vtis in vnesla dvom. Vid Kavtičnik & Co. želijo prebroditi krizo in se v francoskem glavnem mestu po Španiji 2013 (4. mesto) in Katarju 2015 (8.) še tretjič zapored zavihteti med najboljšo osmerico. Z odprto možnostjo za še kaj več.

Tekmec je primeren, lepi in dokaj sveži so spomini na izjemni četrtfinale iz Barcelone, kjer so Deničevi fantje pred štirimi leti premagali Ruse in dosegli najboljšo uvrstitev po domačem EP 2004. Z igro, kakršno so prikazali proti Makedoncem, jim napredovanje ne bi smelo uiti. Če se bo nadaljevala bleda slika z zadnjih dveh tekem, bo polom neizogiben.

Slovenci so včeraj s TGV prihiteli v Pariz, kjer jih je pričakalo sonce in ogrelo v Metzu skoraj na ledišče ohlajena srca. Niti najmanjših logističnih težav niso imeli in za organizacijo je res treba pohvaliti gostitelje, ki se sicer radi delajo – Francoze. Trening je bil v telovadnici v bližini Luksemburšega vrta, kjer se je pojavil nov obraz: Jan Grebenc. Koga bo zamenjal? Nika Henigmana, Boruta Mačkovška, koga tretjega? »Bomo videli, kandidatov je kar nekaj,« je bil malce ciničen direktor reprezentance Uroš Mohorič. Izkazalo se je, da se je Vujoviću najbolj šibek člen zdel – David Miklavčič.

Selektor se lahko opogumlja z ugotovitvijo, da so bili njegovi fantje pravi, ko je bilo treba zmagati, in ležerni, ko uspeh ni bila nujen. Nocoj bo tekma za biti ali ne biti. Hkrati pa Črnogorec, ki je pozabil krivdo za poraz s Španci pripisati sebi (Jordi Ribera ga je taktično zasenčil) in jo je med vrsticami naprtil igralcem, tuhta, kako bi v njih (in tudi v sebi) zbudil leva. »Nimam toliko izkušenj z reševanjem težav te vrste. To ni niti igralsko niti strokovno vprašanje, temveč psihološko. Jaz vem le, da moramo najprej premagati sebe, potem bomo lahko kogar koli,« želi moralo dvigniti Vujović: »Saj ni bil konec sveta. Če premagamo Rusijo, bomo storili zelo veliko. Če izpademo, se bomo tolažili z zmagama proti povprečnim reprezentancam, kot sta Islandija in Makedonija,« je razlagal selektor, čigar besede ob prevzemu službe, češ da »Vujovića ne pripelješ, da bi bil šesti ali sedmi,« imajo že kar malce nostalgičen zven.

»Za nas se šele zdaj začenja prvenstvo. Morda je bila sreča v tem, da takšnega obraza nismo pokazali na tekmi na izpadanje. Ne morem verjeti, da bi lahko dvakrat zapored zatajili v vseh prvinah. Zamislite si, da bi proti Španiji odigrali krasno tekmo iz osvojili prvo mesto, pa potem izpadli z Brazilijo. Kaj bi dosegli? Nič. Zato moram ostati pozitiven in verjeti, da lahko nekaj dobrega naredimo v Franciji,« je razmišljanje pred ključno tekmo sklenil Črnogorec, ki je bil po porazu proti Špancem sključen kot znani notradamski zvonar.

Če ima selektor svoje zadržke, bi morda lahko novi kapetan Kavtičnik zaropotal po slačilnici. Ali prižgal vsaj oranžni alarm. »Proti Špancem smo bili zares neprepoznavni. Nekaj bomo že storili, a to bo ostalo med nami. Panike ne bi zganjal. Osmina finala je tu, pred nami je premagljiv tekmec. Moramo se zbrati, dobro analizirati nasprotnika, bolje igrati v obrambi in glave držati gor,« ostaja pozitiven »Vidko«. Podobno držo so zavzeli drugi rokometaši, ki so bili včeraj bolj tihi in zamišljeni kot ponavadi. To je lahko dober znak. »Imamo svojo računico, dvignili se bomo in pokazali tudi selektorju, da nismo tako majhni, ampak imamo veliko srce. Jamčim, da bomo,« je samozavest serijsko vgrajena v Miho Zarabca, ki je bil navdušen nad razgledom iz hotela Central Montparnasse, iz katerega vidi Eifflov stolp: »Nekaj časa ga hočem še gledati.«

Naj fantje držijo besedo. Za nagrado se jim obeta sproščen nedeljski sprehod k Slavoloku zmage na koncu Elizejskih poljan. Visok je 51 metrov, kolikor je številka dresa – Mačkovška, ki je sposoben preskočiti ruski zid.