Tiskane izdaje
Več kot 15 let je minilo, odkar je Luka Žvižej debitiral za reprezentanco Slovenije, konec tedna je proti Hrvaški postal rekorder po številu nastopov (214), le še en gol mu na večni lestvici manjka do Aleša Pajoviča (697). Da ga bo presegel, ni dvoma, 35-letni Celjan ima še marsikaj pokazati na igrišču, pred njim je kopica izzivov, začenši z bližnjim evropskim prvenstvom na Poljskem.
Verjetno vam vsa ta vprašanja o rekordih in spominih na kariero že kar malce presedajo, mar ne?
Niti ne, če povem po pravici, se prav rad spominjam vseh teh zgodb, večinoma so lepe, bili so tudi manj veseli trenutki, a so ostali v senci. V veliko čast si štejem, da bom presegel oba mejnika. Na takšna vprašanja je vedno lepo odgovarjati. Težava nastane, ko nam ne gre po načrtih in so temu primerno tudi vaša vprašanja manj prijetna.
Dragan Gajić in Uroš Zorman sta že v Katarju napovedala, da je bilo to njuno zadnje svetovno prvenstvo. Vas Slovenija očitno še kako potrebuje in gotovo sta mikavna tudi SP 2017 v Franciji in EP 2018 na Hrvaškem. Boste vztrajali?
Zdaj sem v takšnem obdobju, ko gledam samo eno stvar pred seboj. Eden največjih ciljev našega rodu, ki je že vrsto let skupaj, so gotovo olimpijske igre v Riu in tja si želimo priti. Kaj bo potem, bomo videli. Leta so že tu, telo me sicer še uboga, a zavedam se, da sem bližje koncu kot začetku. S Celjem Pivovarno Laško imam pogodbo še za naslednjo sezono in želim si tudi zatem nadaljevati klubsko kariero. Vse je odvisno od tega, kakšno bo počutje, koliko bo še moči za vse te napore. Ne gre le za tekme, potovanja, pritiske; gre tudi za to, da sem veliko časa zdoma. Za zdaj je vsa energija usmerjena v EP in OI, zatem pa bomo videli, kako in kaj.
Prišlo je do zamenjave selektorja. Obstajajo ljudje, ki pravijo, da je bila preuranjena, saj je Borisu Deniču vendarle uspelo Slovenijo pripeljati na EP in v kvalifikacije za OI. Po drugi strani pa je bila po petih letih očitna zasičenost. Kako gledate na to?
Vsaka sprememba prinese nekaj novega. Imenovanje Veselina Vujovića je prineslo novo željo po dokazovanju. K temu je pripomogel tudi njegov pristop. V reprezentanci je zavel nov veter. O zamenjavi so se odločali drugi ljudje in če želiš ustvarjati zgodbo naprej, se je treba čim prej prilagoditi.
Se je z Vujovićem spremenil način dela? Vendarle je bil za razliko od Deniča vrhunski igralec v polju.
Vsak trener ima svoj način dela, svoj pogled na stvari. Pri Vujoviću lahko vidimo, da je pripravljen storiti vse za zmago. Ne samo v rokometu, v čemer koli tekmuješ z njim, si lahko pripravljen na vse. Namazan je z vsemi žavbami. To je že nekaj novega. Stalno nas provocira, od nas zahteva borbenost in skuša zbuditi ubijalski nagon. Zahteva denimo, da tekmeca, ko ga imamo enkrat na tleh, dotolčemo do konca. To so stvari, ki smo jih že imeli na začetku, pa so sčasoma zbledele. Te miselnosti se moramo nalesti že do odhoda v Wroclaw.
Je zanimivo z njim na treningih? Vemo, da ima sočen jezik.
Takšen, kot je pred novinarji, je tudi na treningih. S tem, da večkrat povzdigne glas. Tudi pokaže nam določene stvari. Je energičen, treningi so bolj bučni. Vse v dobri veri, da skupaj naredimo dober rezultat. Zato smo tukaj.
Pred vami je najprej evropsko prvenstvo. Je eno takšnih, ki jih ne moremo označiti za usodna, saj imate vstopnico za olimpijske kvalifikacije že v žepu. Če ne bo vrhunskega rezultata, ne bo konec sveta, vendarle bo že aprila še večji izziv. Se strinjate?
Res je, da to prvenstvo ni odločilno. Je pa še vedno evropsko prvenstvo in igra se za naslov evropskega prvaka. Cilj je jasen: želimo priti čim dlje, v skupini dobiti vse tekme in se v drugem delu boriti za polfinalno vstopnico.
Skupina s Švedsko, Španijo in Nemčijo je zares težka, najprej bodo v soboto na vrsti Švedi, kako ocenjujete moč reprezentance, ki se lahko pohvali s štirimi naslovi evropskega prvaka?
S Švedi smo imeli priložnost igrati že v kvalifikacijah za to EP. Enkrat smo bili neuspešni, doma polovično uspešni, potem ko smo izenačili v zadnji sekundi. Gojijo isto skandinavsko igro že dve desetletji ali več, krasi jih čvrsta obramba 6-0 z dobrimi vratarji in hitro žogo v napadu. To prvenstvo me malce spominja na tisto v Avstriji leta 2010. Tudi tam smo bili v kvalifikacijah v skupini skupaj z Nemci in jih potem imeli tudi na EP in tudi takrat smo najprej igrali s Švedi in jih v drugem polčasu nadigrali. Naj se ponovi.
Zatem bo na vrsti Španija, ki je Slovenija še nikdar ni premagala na velikem tekmovanju. V čem je težava?
Pogosto smo se srečali s Španci, včasih smo bili blizu, včasih daleč, nikdar pa jih še nismo ugnali. A vse se enkrat zgodi prvič, tekma se bo začela z 0:0 in vse je mogoče. Tudi naša reprezentanca je sestavljena iz zelo kakovostnih igralcev, nekateri so si v zadnjem času ustvarili ime v ligi prvakov. Velika večina nas igra v dobrih klubih in čas je, da si ustvarimo ugled tudi pri najboljših reprezentancah.
Ko je Slovenija nazadnje nastopila na EP, leta 2012 v Srbiji, se je začelo s porazoma proti Norveški in Hrvaški, zatem pa je zmaga proti Islandiji pomenila napredovanje z dvema točkama. Se lahko to ponovi na tekmi z Nemčijo, ki jo tarejo mnoge zdravstvene težave, a bo imela močno podporo s tribun v Wroclawu?
Nemci so Nemci: neugodni, v kakršni koli zasedbi so. Res imajo težave s poškodbami, ostali so brez dveh pomembnih krilnih igralcev, Gensheimerja in Groetzkega, toda tukaj je Dahmke, ki je v Kielu pokazal, da se bo o njem še veliko govorilo. Zunanja vrsta je malce manj znana, ampak to so vrhunski igralci, ki nastopajo v bundesligi in jih nikakor ne smemo jemati zlahka, kaj šele, da bi si privoščili podcenjevanje.
Koga pa štejete med favorite za končni uspeh? Zdi se, da je kakovost zelo razpršena. Včasih si katera od največjih reprezentanc v olimpijskem letu privošči slabši turnir, tudi Francozi.
Vstopnice za olimpijske kvalifikacije so bolj ali manj razdeljene, Francozi pa imajo edini zagotovljen nastop na OI. Pomlajujejo reprezentanco in morda ne bodo tako odločni. Težko bi izluščil favorite. Danci na zadnjem SP niso blesteli, a so vedno nekje zraven. Poljaki so gostitelji, tudi Španci so zelo močni …
Pa Hrvati?
Hrvaška ima težave, ampak treba se je zavedati, da je na zadnjih šestih evropskih prvenstvih vselej nastopila v polfinalu, zato je nikdar ne gre odpisati.
Bi lahko presenetil kdo iz ozadja?
Vse je mogoče. Gotovo bo tudi na tem prvenstvu prišlo do presenečenja in se bo visoko uvrstila reprezentanca, ki je nisva omenila. Morda Madžarska, ki ima odlično ekipo s selektorjem Dušebajevom.
Slovenija ne sodi med favorite, vendar meri visoko. Večni nergači iz naslonjačev so že zloščili tipkovnice in nazadnje so vam v Katarju izbruhi negativnih čustev prišli do živega. Je zdaj klima v reprezentanci odporna na takšne motnje?
Poskušamo se čim manj obremenjevati s temi stvarmi, a včasih pridejo do nas hočeš-nočeš. Saj ne brskamo po raznih forumih, vendar sporočila pridejo do nas tudi neposredno. Če se bomo ukvarjali z ljudmi, ki zdravijo komplekse prek nas, ne bomo prišli nikamor. Kritike je sicer treba sprejeti, ampak samo, če so upravičene.
Če spremeniva temo, poročeni ste, imate dobro leto stara dvojčka, kmalu boste postali stric otroku soigralca Mihe. Pogosto pri športnikih takšne spremembe prinesejo dodatno motivacijo. Je tudi vas vse skupaj pomladilo?
Ne vem, ali me je ravno pomladilo, je pa zdaj gotovo drugače, ko greš od doma. Dvomim, da se to pozna v rokometni igri. Ko sem na igrišču, me zanima samo dogajanje na površini 20 x 40 m. Kris in Jan sta še premajhna, da bi hodila na tekme. Zato bi rad igral še tako dolgo, da se bosta tudi ona spomnila očeta rokometaša. V tem je morda dodaten motiv. Ko bosta odraščala, pač ne bom več v tej vlogi.
Ko sva že pri tem, znan je vaš smisel za humor, organizacijo, promocijo in podobno. Vidite v tem svojo drugo kariero ali pa vas morda bolj mika v trenerske vode?
Vse, kar ste našteli, me zanima in se lahko dogaja tudi v rokometu. Ko bo čas za to, se bo treba odločiti. Želim ostati v rokometu, tu sem doma, poznam ljudi in imam ideje, kako bi se lahko stvari izboljšale.
Morda celo na ravni Rokometne zveze Slovenije? Predsednik Franjo Bobinac vas je že omenjal kot moža, ki bi pomenil okrepitev v pisarni in prispeval k promociji rokometa.
Nobenih vrat si ne velja zapirati. Rad bi čim več otrok odmaknil od računalnikov in ulic ter jih pripeljal v ta šport, zato ga je treba predstaviti še na malce drugačen način.
V preteklosti je bilo kar nekaj odprtih stvari na relaciji reprezentanca – zveza, bile so težave z izplačili premij, vračilom potnih stroškov in podobno. So zdaj te stvari urejene, imate primerno podporo z vrha?
Normalne pogoje za delo imamo zagotovljene, o ostalih stvareh pa raje ne bi izgubljal besed. Nagrad ni več, obljuba je bila dana, da bodo tiste za nazaj izplačane, a se to še ni zgodilo. Del nagrad smo v preteklosti že namenjali v razne humanitarne namene.
Če ni nagrad in dnevnic, je torej zgolj vaša dobra volja, da se udeležujete reprezentančnih akcij?
Igramo za grb, za nas, za Slovenijo. Našo himno želimo zapeti čim večkrat ne le doma, ampak tudi na tujih tleh.
Pa vseeno, v Wroclawu bo RZS med EP soorganizirala poslovni konferenci, prišel bo del politične elite, odprli bodo t. i. slovensko hišo za navijače … Verjetno bi bilo prav, da bi tudi igralci imeli kaj od tega.
Verjetno res, a tako pač je. Če pogledamo reprezentance, po katerih se zgledujemo, je pri njih urejeno malce drugače. Upam, da se bodo nekega dne pri nas te stvari spremenile v prid športnikov.
