Tiskane izdaje
Celje – Po današnjem derbiju med Celjem Pivovarno Laško in Gorenjem v 6. kolu rokometnega prvenstva – tekma v Zlatorogu se bo začela ob 20. uri – na lestvici ne bo več ekipe z stoodstotnim iztržkom. Težko je reči, komu bi zmaga več pomenila in še težje je označiti favorita.
Statistika govori v prid Celja in trenerja Branka Tamšeta, ki proti Gorenju še ni izgubil in je nanizal deset zmag. Zadnji uspeh Velenjčanov se je zgodil decembra 2013 in spodnesel Vladana Matića. Tamše je zatem petkrat premagal Ivana Vajdla in petkrat Gregorja Cvijiča. »Če nas zdaj ne bodo premagali, nas ne bodo nikoli,« je pred superpokalom v Portorožu, ko so bile zdravstvene težave Celjanov še v povojih, govoril predsednik Bojan Cizej. Danes bi bila izjava še bolj primerna. Ekipa še ni prebolela porazov z Zagrebom in Wislo, še vedno jo tarejo poškodbe, na bolniški je Miha Zarabec. Celje je od poraza v Mariboru februarja 2014 v domačih tekmovanjih dobilo kar 56 tekem zapored, nadaljevanje serije bo ogroženo nocoj, ko v goste prihaja silno motivirano Gorenje, ki je proti Mariboru pokazalo dobro formo, Cvijič nima skrbi zaradi poškodb in stavi na Staša Skubeta.
Tamše ima medtem ves svet na plečih. Ni vajen izgubljati in lahko se mu zgodi, da bo v Zlatorogu doživel tretji poraz zapored. Po razočaranjih v LP je že bil deležen prvih kritik. Morda ne docela neumestnih, a vsekakor preuranjenih. Ulica je hitro pozabila, da pivovarji pred Tamšetovim prihodom štiri leta niso bili prvaki. Odtlej so vitrine na Opekarniški 15 precej bogatejše, četudi je zasedba vedno šibkejša. Po prvi sezoni je Tamše izgubil Sebastiana Skubeta, Mateja Lekaija, Gašperja Marguča ter dva od treh »beguncev« iz Minska (Mačkovšek, Bundalo), po drugi dvojni kroni pa Matevža Skoka ter Ivana Sliškovića in Davida Miklavčiča, ključna zunanja igralca. Tamšetova izjava, da Celju marsikdo privošči poraz, je bila nepotrebna, a če je mogoče komu kaj očitati, je to vodstvo kluba, ki se ne zmeni za opozorila, da po odhodu Romana Pungartnika še nima človeka, ki bi se znal podvizati in konkurenci izpred nosu izmakniti »kapitalca«. Rusa Žitnikov in Dereven sta bila v ribniku, pa nihče ni vrgel trnka. Gregor Planteu je pošten in sposoben direktor, a ni »insajder« z zvezami in poznanstvi. V klubu si tudi ne bi smeli dovoliti, da agenti sumljivega slovesa kot jastrebi krožijo nad igralci in jim (celo na dan tekme!) mešajo glave.
Ekipa se bo pobrala, Arthur Patrianova je pokazal, da je iz pravega testa, Zarabec se bo vrnil in vratarja bosta spet imela dober dan. Rezerve so drugje. Terjanje uspehov brez vlaganja v človeške vire, tako značilno za naš prostor, se ne izide. Zmage lahko zakrijejo marsikaj, a bridki porazi na površje naplavijo tudi reči, ki na dogajanje na igrišču nimajo neposrednega vpliva. Tako se lahko vprašamo, čemu imajo pomembno besedo v upravi tudi ljudje, ki v proračun ne prispevajo »ficka«, in tudi, kako je mogoče, da je bilo čistopis uradne izjave o zavrnitvi Tamšetovega sodelovanja v reprezentanci že dan pred objavo na klubski strani mogoče prebrati v mediju, ki sploh nima rubrike Rokomet. Novica o podaljšanju pogodbe z Vidom Potekom je dobra, a pravi podvig bo, ko bo podpisnik – Zarabec.
Celje se mora obnašati kot resen klub, ta čas je edini na Slovenskem, ki še lahko večerja med evropsko elito, vsako leto bogatejšo in manj sočutno do siromakov. V tej luči je današnji derbi z Gorenjem – mladina in ženske imajo prost vstop – zanj pomembnejši od kasnejših s tekmeci z drugega planeta – Flensburgom, PSG in Kielom …
