Naj bo Hrvatom tokrat nerodno

Zagreb – Povsem razumljivo je bilo, da je bilo med celjskimi rokometaši in njihovimi številnimi navijači na mogočnih tribunah Arene Zagreb veliko potrtih obrazov. Ko so akterji v rumeno-modrih dresih prihajali med novinarje, niso mogli skriti razočaranja. Posebej potolčen je bil videti Urban Lesjak – v vratih je garal od prve minute do zadnje sekunde.

Siniša Uroševič

Tekma je ponudila marsikaj, med drugim tudi odločen lov vašega moštva za zaostankom osmih golov. Takrat se je že zdelo, da boste nasmejani zapuščali Zagreb?

Sam ocene o tekmi ne bi začel pri tem lovu, ki ga omenjate. Kajti če bi bilo tokrat na igrišču in ob njem vse čisto, nam sploh ne bi bilo treba loviti takšnega zaostanka. Igralcem Zagreba bi ob takšni zmagi moralo biti kar nerodno …

Bi lahko malo več povedali o tem, kako ste iz vrat videli pristop in učinkovitost vaših soigralcev, kako nevarni so bili tekmeci?

Garali smo od začetka do konca, o tem ni bilo dvoma. Hitro smo bili v igri za želeni dosežek, pokazali smo konkurenčnost, a dogajale so se reči, ki niso dovoljevale našega vodstva. Vem, rezultat bo ostal, vse drugo bo pozabljeno, toda zdaj se nam to dogaja v tej dvorani drugo sezono zapored, naključja ni več. Poglejte, po štiri ure na dan, včasih tudi več, smo na igrišču, iz tedna v teden, iz meseca v mesec. Pogosto si daleč od družin, soprog, punc, prijateljev, potem pa doživiš, da ti višja sila ne dovoli zmage.

A najbrž ste se zavedali, da boste za uspeh potrebovali brezhibno predstavo, v kateri napake ne bodo dovoljene, kajne?

Seveda smo si bili na jasnem, da bi morali biti boljši vsaj za pet ali šest golov kot ponavadi, a obstajajo pač stvari, na katere ne moreš vplivati. Obenem pa moraš ohraniti mirno kri. Srčni utrip je visok, adrenalin ne popušča, tudi sam sem bil že večkrat med tekmo na robu živcev, a sem vseeno zdržal, ohranjal zbranost, se veselil uspešnega niza naših golov in upal na končni zasuk.

Se strinjate, da je ne glede na vse te opazke o vplivu zunanjih dejavnikov, vaše moštvo v 2. polčasu izboljšalo svojo igro, v obrambi je bilo več odločnosti in manj lukenj?

A še vedno vztrajam pri tem, da je bil tudi naš 1. polčas spodoben, konkurenčen. Je pa tako, da izid, ki ga vidite na semaforju, ne odseva vselej realne podobe z igrišča. Tokrat smo si zaslužili zmago. Očitno pa je bila zaman vsa priprava na tisto, kar nas tukaj čaka. Ni ga trenerja na svetu, ki bi lahko izničil takšno krivico.

Kakšni pa so sploh bili trenerjevi nasveti, denimo, ob polčasu?

Takrat sem bil povsem v svojem »filmu«. Vedno je tako, morda sem le kakšno minuto navzoč ob taktičnih nasvetih, to prepuščam soigralcem v polju.

Vendar pa vas v Zagrebu ni pričakalo tako vroče ozračje kot nekoč, ko so leteli predmeti na igrišče, v občinstvu pa so nekateri kar tekmovali v ostrini žaljivk …

Seveda ni bilo tako, saj smo vendarle v 21. stoletju. Danes je rokomet drugačen, tekme so lepe, pogosto v prazničnem ozračju, igralci se trudimo ohranjati visoko športno raven. Zato je tudi treba do zvoka za konec tekme ohranjati zbranost.

A sezone še ni konec, kako si predstavljate naslednje tedne?

Najprej nam bo gospod trener najbrž namenil kakšen prost dan, glave si je treba ohladiti. Nismo uresničili cilja uvrstitve v izločilni del tekmovanj, zdaj nam ostane domači del sezone. V zadnjih treh sezonah smo osvojili dvojno lovoriko, naslov prvakov in pokalnih zmagovalcev, uživamo v tem, ko nas tekmeci lovijo. In vsekakor se bomo potrudili, da oba naslova spet ostaneta v Celju.