Ne bo vedno kolajne, a nikoli se ne bodo vdali

Ponedeljkov pogovor: Vid Kavtičnik je v Parizu postal edini slovenski reprezentant z dvema odličjema na velikih tekmovanjih.

Objavljeno
30. januar 2017 00.49
Veselin Vujović, selektor slovenske reprezentance, in Vid Kavtičnik (7) med polfinalno rokometno tekmo Francija - Slovenija na Svetovnem prvenstvu v rokometu za moške, v Parizu (Francija), 26. januar 2017. [Veselin Vujović,Vid
Miha Hočevar
Miha Hočevar
Vid Kavtičnik je v Parizu postal edini slovenski rokometni reprezentant z dvema kolajnama na velikih tekmovanjih, med osvajalci svetovnega brona je edini »preživeli« iz zasedbe, ki si je na EP 2004 na domačih tleh priborila srebro. Pred 13 leti je bil benjamin izbrane vrste, zdaj je kapetan, ki upa, da bo soigralce še kdaj popeljal proti vrhu – evropskemu, svetovnemu ali olimpijskemu.

Medtem ko so vaši soigralci prešerno proslavljali osvojitev kolajne, ste se vi šepajoč v hotel vrnili z zdravniškega pregleda. Kako huda je poškodba desnega kolena, zaradi katere ste v 54. minuti končali tekmo s Hrvaško?

Ne vem še natančno. Kaže sicer, da je počila ena od stranskih vezi, ostale pa so cele, za meniskus še ne vedo. Natančna diagnoza bo znana čez nekaj dni. Če je bila to cena, da smo osvojili kolajno, nič hudega. Že pred tekmo sem dejal, da dam nogo za to, da bomo na odru za zmagovalce. Tako jaz kot drugi fantje smo si tega uspeha tako močno želeli, da nam ni težko zanj plačati tudi takšen davek.

Upati je, da potek tekme ni zahteval davka tudi pri navijačih, preobrat in končnica, ki sta prinesla kolajno, sta bila infarktna.

Lahko je takrat, ko ti vse gre, kakovost ekipe pa se pokaže, ko ti nič ne gre od rok. Proti Hrvatom nam do 45. minute ni šlo dobesedno nič. Vse, kar smo poskusili, je bilo napačno. Vsi smo poskušali narediti nekaj dobrega za ekipo, a enostavno ni šlo. Z obrambo in bojevitostjo drug za drugega smo se vendarle dvignili. Nismo se vdali, verjeli smo, da se še da spremeniti potek tekme, to nas je rešilo.

Zdaj imate dve kolajni z velikih tekmovanj, srebrno po porazu z Nemčijo v finalu eura 2004 v Ljubljani in pariški bron po zmagi s Hrvaško. Ju je mogoče primerjati?

Tako dolgo je že od srebra v Sloveniji, da so spomini že postali megleni. Nekaj občutkov od takrat je še ostalo v meni, a po 13 letih je bil že čas, da smo osvojili drugo kolajno. Teh dosežkov ne bi rad primerjal. Biti srebrn pred domačimi navijači je bilo nekaj posebnega. Ta kolajna je bila osvojena v Franciji, mojem drugem domu, zato mi bo tudi ostala v izjemnem spominu. Le moja žena Maša ve, kako močno sem si želel tega dosežka.

Leta 2004 ste bili vzhajajoča zvezda evropskega rokometa, pri 19 letih so vas razglasili za najboljše desno krilo prvenstva, bron na SP ste osvojili kot 32-letni prekaljeni borec in kapetan reprezentance. Odgovornost je bila bržčas precej večja?

Ko je Veselin Vujović na novinarski konferenci ob reprezentančnem zboru dejal, da se moramo uvrstiti v najboljšo osmerico, sem se skorajda prijel za glavo. Z mlado ekipo, ki so ji manjkali trije nosilci igre iz preteklosti – poleg Uroša Zormana in Gorazda Škofa še poškodovani Dean Bombač –, je bil to zelo smel cilj. Tedaj sem se zavedel, kako zahtevno bo moje delo v novi vlogi. Na koncu se je izšlo izvrstno, čeprav ni vedno kazalo na to. Visok poraz proti Špancem je bil velika psihološka preizkušnja, morda tudi prelomna. Po tej tekmi smo pokazali, da imamo pravi značaj, da se znamo pobirati po padcih in da se vedno borimo do konca. To smo potem pokazali tudi proti Franciji in kajpak v tekmi za tretje mesto.

Sicer se zdi, da je vaš slog vodenja soigralcev precej drugačen, bolj demokratičen kot pri vašem predhodniku Urošu Zormanu.

Samega sebe nikoli ne ocenjujem, naj to počnejo drugi. Upam, da sem nekaj pripomogel k boljšim igram in delovanju reprezentance, tako kot je to nekoč počel Uroš. Veliko je naredil za to izbrano vrsto in mislim, da tudi še bo v prihodnje. Poskušam po svojih močeh pomagati fantom, nekateri to pomoč potrebujejo, drugi ne. Vsi pa se borimo samo za en cilj, za zmage. Morda nimamo tako izjemnih posameznikov kot nekateri tekmeci, imamo pa kolektiv, kakršnega drugi nimajo. Kolajna je plod tega – turnir smo odigrali izjemno moštveno ter iz tekme v tekmo presenečali tekmece in navijače ter spisali novo zgodovinsko zgodbo.

Kako ste se spoprijeli z generacijskim preskokom? Čez noč ste postali metuzalem ekipe, kako ste se ujeli z mladci v ekipi, je ta rod drugačen od predhodnjih?

Kako dolgo sem v tej zgodbi, sem se zavedel tudi, ko mi je takoj po tekmi čestital nekdanji kapetan reprezentance Beno Lapajne, s katerim sva si delila sobo, ko sem bil novinec v ekipi. To mi pomeni zelo veliko, vsekakor pogrešam dneve, ko sva igrala skupaj. A čas gre naprej, 13 let je naokoli. Sedanji rod ima izjemen potencial, na svojem prvem svetovnem prvenstvu je osvojil prvo slovensko kolajno s tega tekmovanja in pokazal, da je iz pravega testa. Upam, da bo vedno tako. To seveda še ne pomeni, da se bo iz vsakega velikega tekmovanja vračal s kolajno, gotovo pa se nikoli ne bo vnaprej vdal.

Obeti so sicer dobri, zdi se, da deficitarnih igralnih mest, ki jih je imela Slovenija v preteklosti, ni več. Kaj je pričakovati od eura 2018 na Hrvaškem – če se boste nanj uvrstili, boste za seboj imeli izjemno izkušnjo iz Francije, konkurenčno ekipo, množično podporo slovenskih navijačev?

Z bronom na svetovnem prvenstvu smo naredili veliko, postavili smo si nov mejnik, ljudje bodo odslej od nas pričakovali več. A treba je iti korak za korakom. Tega bremena ne bo lahko nositi, zavedati se je treba, da je naša zasedba še zelo mlada, a zavedati se moramo tudi svojih odlik. O tem, kaj lahko dosežemo prihodnje leto na Hrvaškem, še nima smisla govoriti, je predaleč. Gotovo bi se veljalo tudi evropskega prvenstva lotiti podobno, kot smo se turnirja v Franciji. Ne razmišljati preveč o končnem cilju in iti naprej tekmo za tekmo. Upam, da nam bo to spet prineslo tak uspeh, a moramo biti tudi realni. Tekmeci ne spijo, vse si bo treba izboriti na novo. Jasno pa je, da brez takšnega ekipnega duha, kot nas je krasil tu, ne bo šlo.

Vaša reprezentančna kariera ni bila neprekinjena. Ste leta 2012, ko ste odpovedali nastop na EP v Srbiji, razmišljali, da bi jo končali?

Ne, takrat sem bil utrujen od tega, da smo v Sloveniji vseskozi menjali selektorje. Mislim, da smo v osmih letih imeli devet različnih selektorjev, nihče ni dobil priložnosti, da bi delal na dolgi rok, po vsakem velikem tekmovanju, na katerem se nam ni izšlo po željah, so menjali strokovno vodstvo. To se mi ni zdelo smiselno. Vpoklica v reprezentanco nisem odpovedal, ker bi imel osebno kaj proti Borisu Deniču ali komerkoli drugemu v izbrani vrsti. Potreboval sem premor, ki mi je psihično dobro del. Zaradi poškodbe je bil nato daljši, kot sem predvidel. Ko sem se vrnil, pa sem vedno igral za reprezentanco. Od selektorjev je bil odvisno, kako veliko vlogo sem imel v ekipi. Bilo je nekaj nihanj v moji karieri, a ko osvojiš kolajno, na to pozabiš, vse se ti poplača.

Veselin Vujović le redkokoga pusti ravnodušnega, nekateri ga kujejo v zvezde, drugi so zelo kritični do njegovega dela. Kaj je prinesel reprezentanci?

Vsak trener je svoja zgodba, enako velja tudi za igralce. Razlik med posameznimi selektorji ne bi izpostavljal. Ko imaš selektorja, delaš kot on želi, poskušaš narediti najboljše, kar se da za moštvo. Če je to pet, deset ali 60 minut igre, se moraš boriti in prispevati svoje. V Franciji smo dokazali, da se tako izplača delati. Z Vujovićem smo predvsem izboljšali našo obrambno igro, to je osnova naših dobrih rezultatov. Proti Hrvatom ni bila popolna, je bila pa v zadnjih 15 minutah odlična. To nam v preteklosti ni uspevalo.

SP v Franciji je močno zaznamoval vaš veliki prijatelj in nekdanji soigralec Nikola Karabatić, ki je s francosko reprezentanco osvojil še en naslov. Kako je doživljal ta »festival« rokometa, na katerem je bil edini cilj zlato?

Z Nikolo sva vseskozi v stikih, v zadnjih tednih sva veliko govorila. Bil je pod velikim pritiskom in vesel sem, da mu je uspelo še enkrat priti do konca. Karkoli drugega bi bilo za Francoze veliko razočaranje, velik poraz. Zlato sem privoščil vsem svojim kolegom iz francoske reprezentance, ne le njemu. Dobre želje so sicer bile obojestranske, tudi on je meni čestital najprej za uvrstitev v polfinale in nato za osvojeno kolajno. To nam je želel tudi na olimpijskih igrah, a se nam ni izšlo.

Karabatić in soigralci so vam zaprli pot v finale. Kako sta »prebrodila« ta dvoboj?

Ko je bilo jasno, da se bomo pomerili s Francozi, sva se še slišala, nato pa prekinila komunikacijo za dva dneva. Težko je ločiti prijateljska čustva in tako pomembno tekmo za oba. Zato nisva iskala stika. Tako športniki vedno delujemo, lahko smo veliki prijatelji, vendar ne na igrišču. Ko je tekme konec, se lahko življenje vrne v ustaljene tirnice.

Mondial v Franciji so napovedali kot slovo »Les Experts«, rodu, ki je vladal rokometnemu svetu v zadnjem desetletju. Bo Nikola, ki je tudi vaš vrstnik, končal reprezentančno pot?

Ne pričakujem, da bi se poslovil, čeprav je osvojil že vse mogoče naslove. Še vedno je motiviran in lačen zmag, večno hoče dokazovati, da je najboljši. Pričakujem, da bo francosko reprezentanco poskušal popeljati do tretjega olimpijskega zlata v Tokiu 2020. Upam, da poškodba, ki sem jo staknil proti Hrvatom, ni prehuda, in se bova na Japonskem srečala na igrišču.

Že osmo sezono igrate za Montpellier, boste pri njem tudi končali kariero ali vas vleče kam drugam?

Pogodbo s klubom imam do leta 2019. Če bi prišla ponudba kakšnega velikega kluba, s katerim bi se lahko spet boril za vrh lige prvakov, bi razmislil o selitvi. V manjše klube pa se ne bi selil. Moja družina se je ustalila v Montpellieru, tu smo srečni in to mi zelo veliko pomeni. Ni nam do tega, da bi zamenjali okolje.