Tiskane izdaje
Brez Dagurja Sigurdssona nemška rokometna reprezentanca prav gotovo ne bi prišla niti blizu finala EP v rokometu, kaj šele osvojila naslov. Islandec se ni zmenil za težave, zaradi katerih bi mnogi njegovi kolegi obupali. Še več, obrnil jih je v svoj prid in Nemce iz zakulisja ponovno pripeljal na veliki oder. Odveč je poudariti, kako pomembno je to za panogo, ki je tako odvisna od največjega evropskega trga.
V zadnjem letu je 42-letni Sigurdsson dal lekcijo že trem slovenskim strokovnjakom. Boris Denič je sanjal o nemškem skalpu, pa na zadnji tekmi SP v Katarju izpadel kot osnovnošolec. Gregor Cvijič se je z Gorenjem na sklepnem turnirju pokala EHF maja lani postavil po robu ekipi Füchse Berlin, pa ga je Sigurdsson taktično povsem nadigral in nič drugačna usoda ni doletela Veselina Vujovića v Vroclavu. Vse njegove zamisli je Islandec prebral kot odprto knjigo.
Nemci so izpustili OI 2012 in se na SP v Katarju uvrstili zgolj zavoljo nezaslišane poteze IHF, ki je čez noč prečrtala Avstralce. Toda na igrišču so upravičili nespodobno povabilo, na odločilni tekmi za 7. mesto, ki je jamčilo olimpijske kvalifikacije, so premagali Slovenijo. Kljub temu jim na Poljskem nihče ni pripisoval možnosti za kolajno. Velika večina selektorjev bi naštevala alibije in iskala odgovore, s čim so se nekomu tam zgoraj zamerili, če bi se jim pred velikim tekmovanjem zgodilo to, kar se je Sigurdssonu. Ko se je približevalo EP, je ostal brez Patricka Wienceka, potem Paula Druxa, zatem glavnih krilnih igralcev, kapetana Uweja Gensheimerja in Patricka Groetzkega. V drugem delu sta se mu poškodovala še dva aduta, rezervni kapetan Steffen Weinhold in Kielov up Christian Dissinger. Pa so Nemci z »B-reprezentanco« mleli naprej in naprej. Vse do zadnjega dejanja in velike finalne zmage!
Sigurdsson se je že ob prevzemu službe odpovedal preizkušenim igralcem, kot so Holger Glandorf, Pascal Hens, Christian Zeitz in Andrian Pfahl, na splošno začudenje je namesto Silvia Heinevetterja na Poljsko povabil mlajša vratarja Andreasa Wolffa in Carstena Lichtleina. Morda ključna odločitev pa je bila, da je za posebnega svetovalca za obrambo vzel nekdanjega »lomilca kosti« Oliverja Roggischa in prav izjemna obrambna igra je Nemce pripeljala do zlata.
Sigurdsson ni bil kdovekako dober rokometaš, v Nemčiji je bil vodja napada Wuppertala, kariero pa sklenil pri avstrijskem Bregenzu, kjer je bil ob koncu igralec in trener hkrati. Tri leta je živel na Japonskem in bil med letoma 2008 in 2010 selektor Avstrije, s katero se je na domačem EP prebil v drugi del. Nato je prevzel Berlin in z njim v prejšnji sezoni osvojil pokal EHF. Zatem se je v celoti posvetil nemški reprezentanci in ji vdihnil tisto, kar ji je skozi leta najbolj manjkalo: taktično širino. Za primer: ko ji je proti Švedski tekla voda v grlo, je od Slovencev prekopiral za Nemce prej nezaslišano obrambno različico 4-2, ki mu je prinesla zmago, v polfinalu je proti Norveški kombiniral različici 5-1 in 3-2-1 in Španiji se je za konec zoperstavil s klasično 6-0. Z ekipo, v kateri je večina igralcev neznana celo nemški javnosti in imajo v njej glavno vlogo rokometaši nižjeuvrščenih budesligašev, je naredil čudež.
Nikdar ni iskal izgovorov in na vprašanje o posledicah vseh nakopičenih težav vselej odgovoril jasno in glasno: »Imamo dobro ekipo, ki lahko premaga vsakogar. Verjamem v svoje fante.« S tem zaupanjem je iz skupine povprečnežev ustvaril samozavestne zmagovalce. Po uvodnem porazu proti Španiji je Nemčija nanizala sedem zmag in z vsako je postajala odločnejša. Nemški mediji Islandcu že pišejo hvalospeve – prijel se ga je vzdevek Handball-Jogi (po nogometnem selektorju Joachimu Löwu), dežela nogometnih prvakov je spet zaljubljena tudi v rokomet.
In kdo sploh je Sigurdsson, se je začela spraševati širša nemška javnost in pri Handball-Welt so ponudili nekaj odgovorov. Izhaja iz športne družine, mati je bila rokometašica, oče nogometaš. Kot nogometaš je prišel do dresa reprezentance do 17 let. Potem se je usmeril v rokomet in zbral 215 nastopov za Islandijo, leta 2002 pa osvojil četrto mesto na EP.
A v Reykjaviku rojeni Sigurdsson, ki se je hitro naučil peti nemško himno, še zdaleč ni samo športna duša. Je pevec, kitarist, šahist in podjetnik – pravi multitalent. Že do zdaj je (so)ustanovil – reci in piši – 20 podjetij! Pri 18 letih je skupaj z bratom odprl kavarno, zdaj je solastnik trgovine z avtomobilskimi deli, picerije in hostla Kex z 215 posteljami, ki ga je preuredil iz nekdanje tovarne piškotov. Oče treh otrok velja za misleca, človeka, ki načrtuje daleč vnaprej in vedno vidi širšo sliko. Na novinarskih konferencah se običajno pojavi vsaj pol ure pred povabljenci. »Nočem, da bi me morali ljudje čakati,« je pojasnil Sigurdsson, ki ga je Bob Hanning, njegov bivši mentor v Berlinu in zdaj funkcionar v nemški rokometni zvezi (DHB), označil z naslednjimi besedami: »Dagur je mešanica ledene gore in vulkana.«
Tako kot njegov ognjeni otok sredi mrzlega Atlantika …
