Ni junaka, ki bi ogrozil slogo v čredi ovna z zvoncem

Nekaj dni pred začetkom SP v rokometu januarja prihodnje leto bo kapetan rokometne reprezentance Uroš Zorman dopolnil 35 let, pa si Boris Denič brez njega ne more in noče predstavljati svoje vrste. Član poljskega prvaka iz Kielc je proti Slovaški in Latviji dokazal, da je še vedno mojster svojega poklica. Lucidnost je še vedno tu in sla po uspehu tudi.

Slovenija je z odliko začela kvalifikacije za EP, ki bodo čez dve leti v vaši drugi domovini na Poljskem. Vam to predstavlja dodaten izziv?

Gotovo želimo končati ta cikel in se enkrat za spremembo na veliko tekmovanje uvrstiti po normalni poti, brez stresov, kot smo jih bili vajeni v zadnjih letih, ko smo tudi izpustili EP na Danskem. Proti Slovaški in Latviji smo pokazali, da tudi na papirju lažje tekmece zdaj jemljemo nadvse resno. Očitno sta lekciji proti Belorusiji in Ukrajini zalegli in postali smo resna reprezentanca. Pokazali smo značaj, obe tekmi nadzorovali od začetka do konca in stopili velik korak k prvenstvu na Poljskem, kjer bo januarja 2016 velik spektakel.

Pa se bo lahko primerjal s tistim, ki je bil na Poljskem ob letošnjem odbojkarskem SP, ko je državo zajela evforija?

Na Poljskem se lahko rokomet povsem primerja z odbojko. Dvorane bodo nabito polne, ko bo igrala domača reprezentanca. Poljaki so športen narod, Poljska nima težav s krizo in prvenstvo bo na visoki ravni. Dogajalo se bo v velikih mestih, nobena od dvoran ne bo sprejela manj kot 10.000 ljudi. Zaključni del bo v Krakowu, kjer nastaja nova arena s 16.000 sedeži. Obeta se velik šov.

Slovenija pa si obeta, da na Poljskem ne bo lovila zadnje vstopnice za olimpijske kvalifikacije za Rio 2016, ampak si jih bo priigrala že na bližnjem mundialu v Katarju, mar ne?

Gotovo. Pričakujem, da se bomo v Katarju borili za prvo mesto v skupini. Za to imamo realne možnosti. Tekmeci (Katar, Belorusija, Čile, Brazilija in Španija, op. p.) so po meri. Tudi v osmini finala se nam obeta tekma z reprezentanco, ki bi jo morali premagati. Zmaga bi lahko že pomenila izpolnitev osnovnega cilja, seveda pa želimo tudi v izločilnih bojih čim višje.

Slovenija je nazadnje v Španiji prišla do polfinala, odtlej pa je šla njena krivulja strmo navzdol. Njeno dno je bilo v Ukrajini, kjer ste si nalili čistega vina. Potem se je spet začela dvigovati. Prek Madžarske ste se uvrstili na SP, zdaj ste si praktično zagotovili nastop na EP. Menite, da se bo vzpon nadaljeval do Katarja in naprej?

Najpomembneje je, da smo zgradili kult reprezentance. Vsak se rad odzove njenemu klicu in vsi igralci želijo priti v njo, biti del naše družine. S tem, ko ni več odpovedi, je reprezentanca dobila potrebno širino, zaradi katere se odsotnost igralca ali dveh ne pozna več. Besede o izjemnem duhu, ki vlada med nami, niso iz trte izvite. To se kaže tudi na igrišču in ljudje to vidijo. V Kopru, kjer nimajo prvoligaškega rokometa, je bila proti Slovaški dvorana polna, pa četudi je bila sreda in tekma pozno. Tudi v Velenju je bila Rdeča dvorana vselej razprodana.

Reprezentanca se napaja iz baze kakšnih 30 igralcev. V njej pa je tudi zelo jasna hierarhija. Za koliko njenih članov lahko rečemo, da tvorijo jedro?

Verjetno se številka vrti okrog deset. Moramo biti realni. Slovenija je majhna in ne moremo imeti 30 igralcev s svetovnega vrha. Naša moč izvira iz kolektiva. Če držimo skupaj in smo enotni, lahko naredimo veliko. Čim nam misli zatavajo in izgubimo fokus, pa smo povsem povprečna ekipa. Zato je pomembno, da imamo enega ovna z velikim zvoncem, ki mu zvesto sledimo in zgodbo peljemo skupaj naprej.

Ta oven je kajpak selektor Denič ...

Nihče drug. On je najbolj zaslužen za vse uspehe, ki smo jih dosegli v teh letih.

Je pa lani v Ukrajini že hotel odstopiti. Vas tam zaradi poškodbe sicer ni bilo. Kakšna je bila vaša vloga v tej zgodbi?

Takoj po tekmi sva se z Deničem pogovorila po telefonu in rekel sem mu, da nima nobenega smisla odstopiti. Na srečo si je premislil. Tudi pri meni se včasih zgodi, da bi najraje pustil vse skupaj. Toda jutro je pametnejše od večera.

Tako kot je bilo po SP 2013, ko se ni izšlo za kolajno in ste nakazali možnost reprezentančne upokojitve?

Natanko tako. Če bi vzeli kolajno, bi gotovo rekel, dovolj je. Bil sem čustveno izpraznjen, toda zdaj sem spet poln elana.

Kako gledate na vrnitev Klemna Cehteta, ki je nazadnje reprezentanco zapustil brez pozdrava? Je upravičena skrb, da bi se lahko harmonija v ekipi porušila?

Ko gre za reprezentanco, ni prostora za osebne zamere. Jaz s Cehtetovo vrnitvijo nimam nobenih težav. Očitno je tudi on začutil to »kemijo« in si želel nazaj. Verjemite, ni ga junaka, ki bi lahko ogrozil harmonijo, ki vlada med nami. Če bi kdo poskusil, bi ga ekipa takoj označila za črno ovco in ga izločila.

Pa ste se kot kapetan z njim pogovorili na štiri oči?

Ne, ni bilo potrebe in niti dovolj časa. Kdor hoče biti zraven, je dobrodošel, kdor noče, ga niti ne potrebujemo. Jaz nikdar nisem in nikdar ne bom obrnil hrbta Sloveniji, dokler me bo potrebovala.

Če prištejemo še Boruta Mačkovška, ima Slovenija na levem zunanjem položaju dva igralca, od katerih je precej odvisna, pa hkrati od njiju nikdar ne veš, kaj dobiš.

Mi nismo od nikogar odvisni, kar se je že večkrat izkazalo. Glede tega nimam skrbi.

Okrog reprezentance veje precejšen optimizem. Nastop v četrtfinalu na SP se zdi že kar samoumeven. Pa so to zares realna pričakovanja?

Nikoli ne veš, kaj prinese dan. V Španiji smo – roko na srce – imeli tudi nekaj sreče, da smo osvojili prvo mesto v skupini. V bojih za kolajne pa bi lahko storili kaj več. Izdala nas je »psiha«. Preveč smo se veselili zmage nad Rusi. Polfinale je bil za nas izpolnitev cilja in potem smo obstali. To je bila šola. V Katarju je realno pričakovati, da bomo vsaj drugi v skupini in da bomo v osmini finala favoriti. Naša realnost je četrtfinale, to pa je že raven, na kateri se lahko zgodi vse. Moje želje se gotovo ne ustavijo tam.

Torej morebitne zmage v četrtfinalu ne bi slavili tako, kot ste jo v Španiji.

Ne bi. Zdaj smo bolj izkušeni. Gotovo bi prihranili več energije za polfinale.

Trikrat ste osvojili ligo prvakov, bili tudi del srebrne ekipe z domačega EP 2004. Od kod črpate to silno željo po še enem velikem uspehu ob jeseni kariere?

Preprosto čutim, da lahko storimo nekaj pomembnega, kar me žene naprej.

Če bi Slovenija v Katarju osvojila odličje, bi si verjetno tudi priborila pravico do gostiteljstva kvalifikacijskega turnirja za OI. Rio, glavni cilj Deničevega mandata, bi bil potem zares blizu ...

Ta rod se je znašel pred velikim izzivom. V dveh letih bo jasno, ali bo Slovenija znala zajahati ta val in naredila nekaj velikega ali pa ne bo. Pri 35-ih letih razmišljam o kolajni na SP in nastopu na OI. To so moje sanje in želim jim slediti tako, kot sem jim že kakor otrok.

Govorite o življenjski priložnosti te reprezentance. A v njej je veliko mladih fantov, ki bodo vlekli voz, ko vas ne bo več zraven.

Mlajši fantje mislijo, da imajo še vse pred seboj. Ko smo zapravili zadnji napad proti Makedoniji na EP 2012; ko smo izgubili polfinale in tekmo za 3. mesto na SP v Španiji; ko smo izpustili EP 2014, so si govorili, saj smo mladi, dovolj bo še priložnosti. Skušam jim dopovedati, da je treba zagrabiti vsako, saj jih ne bo več veliko. Vsekakor manj, kot si mislijo. Jaz sem, denimo, v reprezentanci že 16 let. Bil sem na enih OI in na stara leta zdaj lovim šele druge. Zamujene priložnosti se nikdar več ne vrnejo.

Pa ima reprezentanca dovolj spodbude in podpore. Košarkarji tudi z objektivno slabšimi rezultati žanjejo več pozornosti v deželi.

Zakaj so nogometaši in košarkarji bolj prepoznavni kot mi, ne morem odgovoriti. Verjetno zato, ker sta ti panogi v svetu bolj globalni.

Hokejisti so bili, denimo, izbrani za ekipo leta, ker so se uvrstili na OI, vi pa ste zasedli četrto mesto na svetu in ostali praznih rok. Bi morda zveza morala znati bolje promovirati svoje adute?

Verjetno res. Nekaj je očitno narobe z vrednotenjem uspehov. Tukaj je gotovo veliko rezerv. Naš »Hero Team« je po polfinalu na SP kar hitro zbledel. Potem pa se pojavijo košarkarji in jih razglasijo za junake.

Franjo Bobinac je začel nov mandat na čelu RZS. Verjamete, da se bo še bolj trudil za razvoj rokometa?

Jaz sem z njim v korektnem odnosu. Zdi se mi, da smo ustvarili neko zaupanje. Opažam, da se bolj zanima za nas in tudi večkrat pride na tekme. Upam, da se bo sodelovanje še izboljšalo. Slišim, da priprave za Katar dobro potekajo in da bomo imeli lepo podporo s tribun.

Obstaja zamisel, da bi Slovenija priredila SP 2021. Jo podpirate, četudi vas takrat ne bo več zraven?

Od leta 2004 sem si močno želel, da bi lahko še eno veliko tekmovanje igral doma. Tega žal ne bom dočakal. A bilo bi odlično, če bi se ta spektakel spet zgodil pri nas. Od vseh večjih športov je v rokometu morda še najlažje organizirati prvenstvo in v slovenskem primeru verjetno najlažje narediti velik rezultat. Zato idejo stoodstotno podpiram. Čas je, da se zganemo in se iz tihih opazovalcev prelevimo v ustvarjalce novih zgodb.