Nič več muhe enodnevnice

Pariz – Preden je Valero Rivera zagrizel v donosen izziv in sprejel mesto selektorja v raju sredi puščave, je katarska reprezentanca igrala obrobno vlogo v svetovnem rokometu. S špansko trenersko legendo in falango naturaliziranih igralcev je pred dvema letoma osvojila srebro na domačem SP in ima tudi dve leti kasneje konkurenčno ekipo.

Peter Zalokar

Katarci so lani prvič nastopili na OI in bili 8. potem ko so v četrtfinalu izpadli z Nemci za 12 golov. Tukaj so si prav z zmago proti njim zagotovili drugo najboljšo uvrstitev na SP, pred domačim turnirjem so namreč bili najvišje na 16. mestu ob debiju na Portugalskem leta 2003. Tamkajšnji šejki so vse bolj zaljubljeni v rokomet in vanj ogromno vlagajo. Da bi lahko v prihodnosti sestavili reprezentanco pretežno iz domačih fantov, pa so najeli kup tujih strokovnjakov, med njimi tudi Rolanda Pušnika in Borisa Deniča.

Številka 1 v stroki je kajpak Rivera. »Nič vam ne morem povedati o Slovencih. Zdaj je čas za veselje,« nekdanji trener Barcelone po veliki zmagi proti Nemčiji slovenski sedmi sili ni hotel natresti niti puhlic o prihodnjih tekmecih. Gotovo se bo tudi nanje pripravil z največjo vnemo in jim skušal pokvariti načrte, kot je to storil že pred dvema letoma, ko je Katar na edini dosedanji tekmi zmagal z 31:29. Tedaj je to veljalo za presenečenje, toda Katar se je na koncu (tudi s pomočjo sodnikov) dokopal do finala in si s tujsko legijo plačancev pridobil le malo simpatij.

Za Katarce je bila nedeljska zmaga kot finale, zato je vprašanje, koliko je v njih še sle po uspehu in dokazovanju. A če vprašate Bertranda Roina, naturaliziranega francoskega veterana, ki ima tudi 20 nastopov za trikolore, ni nobenega dvoma: »Sanjam o polfinalu s Francijo!« je 35-letnik povedal za športni dnevnik L'Equipe. Po sili razmer igra na desnem zunanjem položaju in je eden od štirih ključnih mož. Glavno nevarnost predstavlja kubanski »razbijač Ralf« – Rafael Capote, 198 cm visoki levi zunanji igralec. Zapisal je devet golov, tudi zadnje štiri ob koncu tekme, ko so Katarci zasukali izid. Pred tem so v obeh polčasih že zaostajali za štiri gole, kar govori o nepopustljivosti in moštvenem duhu. Močan adut je tudi izkušena vratarska »hobotnica iz Doboja« Danijel Šarić, ki je ubranil 15 žog, a največji adut se skriva v pretkanem Riveri, verjetno najboljšem rokometnem strategu. Ena od prednosti njegovega Katarja je v tem, da je bolj podoben klubu kot reprezentanci, vsi igralci razen Tunizijca Youssefa Alija si kruh služijo v katarskih klubih, zato so priprave lahko trajale več kot dva meseca.

Vseeno je strahospoštovanje odveč. Katar nima več tako močne reprezentance kot pred dvema letoma. Tukaj ni najboljšega strelca Žarka Markovića, pa Borje Vidala, Eldarja Memiševića, Gorana Stojanovića in Jova Damjanovića, skoraj polovica je novincev. V predtekmovanju, ki so ga prav tako odigrali v Parizu, še zdaleč niso blesteli, v skupini D so zasedli 4. mesto ter premagali le Bahrajn in Argentino, izgubili pa tudi z Egiptom; Švedom (-13) niso bili konkurenčni, Dancem pač (-3).

Katar je imel dan manj premora in tudi to bi lahko igralo vlogo. Omenjeni nosilci igre so bili močno obremenjeni. Capote je doslej na igrišču prebil štiri ure in pol, Šarić skoraj pet ur, še nekaj igralcev je prekoračilo mejo 3,5 ure, ki jo je pri Slovencih prebil le Darko Cingesar. Udarna napadalca se tudi ne moreta pohvaliti z učinkovitostjo, Capote je 27 zadetkov dosegel iz 47 strelov (57 %), Roine 22 iz 44 (50 %). V obrambi so močno odvisni od Šarićevega dneva, saj prave zamenjave nima, veliko bremena nosi tudi težkokategornik Hassan Mabrouk, ki bo Slovence skušal dobiti v primež. Če se mu bodo izvili, bodo opravili veliko dela.