Tiskane izdaje
»Številka 35 se mi zdi prav lepo okrogla, povsem primerna za upokojitev, dovolj je bilo,« je odločitev o sklenitvi športne poti pojasnil Sergej Rutenka, eden najbolj uspešnih rokometašev, ki je blestel tudi v Sloveniji, kjer je s Celjem Pivovarno Laško osvojil prvega od svojih šestih naslovov v ligi prvakov, za našo reprezentanco pa nastopil na štirih velikih tekmovanjih.
Malce simbolike je bilo v otvoritveni tekmi Belorusije na svetovnem prvenstvu v Franciji. Sergeja Rutenke ni bilo in Belorusija je doživela hladno prho proti reprezentanci Čila. Rutenka se je odločil dokončno zakorakati v poslovne vode in je zavrnil igranje za katarsko Al Quiado, kjer ga je odprtih rok pričakal trener Boris Denič. Bivši slovenski selektor ga je rotil, naj še nekaj časa vztraja, pa ni šlo. Tudi ponudbe evropskih klubov ga niso premamile. »Ne vem, kaj so si mislili, vse ponudbe so bile enake, smešne. Verjetno so lastniki klubov mislili, da sedim doma in se dolgočasim in bom zato sprejel kakršne koli pogoje. Tako ne gre,« je bil nad zneski razočaran Rutenka, ki je v karieri zaslužil veliko, nenazadnje je njegov prestop iz Ciudada Reala v Barcelono leta 2009 še vedno rekorden – okroglih milijon evrov.
Pri Deniču je treniral dva tedna. »Vse smo se dogovorili in si segli v roke. Ko pa je prišel čas za podpis pogodbe, so spremenili finančne pogoje. Zložil sem kovčke in odšel domov v Minsk,« se je zgodba na Bližnjem vzhodu hitro končala za Rutenko, ki ima ob beloruskem tudi slovensko in špansko državljanstvo.
Kariero je začel v Minsku, kjer je igral za Arkatron. Pri 19 letih je prišel v Gorenje, potem pa v Celje, kjer je leta 2004 osvojil ligo prvakov. Leto kasneje ga je pot zanesla v tedaj najbogatejši klub Ciudad Real, s katerim je osvojil še tri najprestižnejše klubske lovorike. Po prestopu v Barcelono pa je še dvakrat osvojil ligo prvakov, nazadnje leta 2015. »V vseh teh klubih sem se imel čudovito. Zdaj se poslavljam od rokometa, s katerim ne bom ostal povezan. V mislih imam poslovni projekt. Moram poskrbeti za družino in ta mi je najbolj pomembna,« je dejal Rutenka, ki je za Slovenijo zbral 56 nastopov in 308 golov, za Belorusijo pa 65 nastopov in 421 golov. Je eden od zgolj petih rokometašev, ki je ligo prvakov osvojil s tremi klubi, med njimi je tudi Uroš Zorman. Samo Andrej Šepkin iz Barcelone jo je osvojil večkrat, sedemkrat.
Za Slovenijo je rojeni strelec nastopil na štirih velikih tekmovanjih, leta 2004 na OI v Atenah, leta 2005 na SP v Tuniziji, leta 2006 na EP v Švici (bil je najboljši strelec turnirja z 51 goli) in leta 2007 na SP v Nemčiji, nakar se je po treh letih spet odločil pomagati svoji domovini, ki pa vendarle ni mogla seči po odličjih. Zato je Rutenka, čigar mlajši brat Denis igra v Meškovu iz Bresta, še najbolj ponosen na srebrno kolajno z mladinskega EP leta 2000.
V Slovenijo ga je pripeljal Miro Požun, tedanji trener Gorenja, ki je takoj prepoznal njegov talent. Takrat je imel Rutenka dolge in skuštrane lase, zato mu je celjski trener Josip Šojat zabrusil, naj na začetek priprav pride ostrižen in urejen. Upošteval je njegove besede in prišel kot iz škatlice.
S Požunom, ki je nekoč odkril Iztoka Puca, sta kasneje sodelovala tudi v Celju in poskrbela za največji uspeh kluba. Vse najboljše ve o njem povedati Roman Pungartnik, ki pa se spominja, da se zgodba mladega Belorusa v Celju ni začela ravno najboljše. »Ker je na prvi tekmi proti Sevnici igral kljub kazni, ki jo je dobil prej v Gorenju, so nam odvzeli eno točko, zaradi katere smo na koncu izgubili prvenstvo. Sicer pa se je takoj videlo, da gre za zunajserijskega igralca, bil je rojeni zmagovalec. Živel je za gol in zato so mu mnogi pripisovali sebičnost. Enkrat je dal zanimivo izjavo na vprašanje, kaj bi bil, če ne bi bil športnik. Odvrnil je, da kriminalec. Verjetno bi bilo res tako. Bil je zelo neugodna osebnost, če si mu stopil na žulj. Od življenja je hotel imeti vse. V bistvu ga je šport rešil,« pravi Pungartnik in poudaril, da je z leti rasel tudi kot osebnost in znal svoje cilje podrediti kolektivu, pogosto je igral tudi na položaju krožnega napadalca.
»Bil je zelo inteligenten igralec in vedno je igral s srcem, tudi za Slovenijo se je boril, kot da je njegova prava domovina, kar je na nek način tudi bila,« je razložil Pungatnik, ki ga zadnja Rutenkova odločitev ni presenetila: »Saj je osvojil vse, kar je lahko, ni se mu treba nikomur dokazovati, leta pa tudi naredijo svoje.« Bi ga postavil ob bok najuspešnejšim rokometašem, denimo Jacksonu Richardsonu, Nikoli Karabatiću, Ivanu Baliću, Mikelu Hansnu? »Prav gotovo. Edina razlika je v tem, da so omenjeni osvajali lovorike tudi ali predvsem z reprezentacami, kar njemu ni uspelo. V tem smislu je podoben Lionelu Messiju, ki se mu naslovi z Argentino izmikajo. Z Belorusijo res ni mogel storiti več. Škoda, ker njegova slovenska zgodba ni trajala dlje, ker bi z njim lahko dosegli še kaj več.«
