Tiskane izdaje
Celje - Dejan Perić bo s poslovilno tekmo med rokometnimi legendami in Celjem Pivovarno Laško, ki se bo v celjski dvorani Zlatorog začela ob 18. uri, sklenil svojo bogato pot rokometnega vratarja. V pogovoru za Delo je razkril marsikatero podrobnost o sebi in svojem načinu razmišljanja. Kar je najbolj pomembno, ostaja v Celju, vendar v drugačni vlogi.
Vaša nova funkcija v klubu je dokaj nejasna, zveni celo malce skrivnostno. Za kaj v bistvu gre?
Ni pomembno, kako se funkcija imenuje, temveč opis delovnega mesta. Imel sem kariero, ki je trajala 28 let, zdaj začenjam novo. Ostajam v športu. Sem timski igralec. Za klub je treba trpeti, živeti, se boriti, veseliti in žalovati. Klub je nad vsem. Bom nekakšen tehnični vodja. Želel sem biti vez med ekipo, strokovnim štabom in direktorjem. Skrbel bom za zdrave medčloveške odnose, moštveni duh, sodeloval pri analizah, letnih načrtih, poročilih. Osnovna naloga bo mentalno izpopolnjevanje igralcev, ne samo na igrišču, ampak tudi zunaj njega. Da bi se naredil rezultat, ni dovolj igralska kakovost, pomembno je, da se vsak posameznik v skupini najde, da se počuti koristnega in izpolnjenega. Osnova vsega pa je pogovor. Vsak dan si bom moral prislužiti zaupanje, ker ni več pomembno, kdo sem bil, ampak, kdo sem.
Sta ti dve sezoni od vrnitve v Celje upravičili vaša pričakovanja?
Celje je začelo novo zgodbo. Stvari, ki ga pred dvema sezonama niso zlomile, so ga učvrstile. Treba se je bilo prilagoditi novim razmeram. Če bi vzeli ček brez pokritja, bi bilo pogubno. Najbolj pomembno je imeti vizijo. Ta je bila realna glede na možnosti in razmere, v kakršnih živimo v Sloveniji in Evropi. Naslonili smo se na svoj kader in svojo prepoznavno rokometno šolo. Ko smo lovili evropski vrh, mladi niso dobivali priložnosti v prvi ekipi. Danes obstaja zaupanje v te fante in ti to vračajo.
Gorenje je bilo vendarle korak pred vami, so bili dve uvrstitivi v ligo prvakov in dva pokalna naslova dovolj?
V zmagah moraš biti skromen in ob porazih dostojanstven. Vsi želimo biti prvaki, ampak če te nekdo premaga, mu je treba čestitati. Veliko naših igralcev je iz mladinske lige prešlo naravnost med nosilce igre članske reprezentance. Bil je potreben čas. Zadovoljen sem, ker je bil v primerjavi s prvo sezono storjen korak naprej. Skoraj do konca smo bili v igri za prvaka, imeli smo tudi zaključno žogo v Zlatorogu. V ligi prvakov pa smo pokazali, da se lahko merimo z vsakim, ustvarili tudi nekaj nepričakovanih rezultatov, denimo zmagi proti Kielu in Hamburgu.
Velenjčani bodo močno spremenili ekipo, vi precej manj, bo zdaj Celje prevzelo primat v državi?
Poznala se bo odsotnost Mačkovška in Toskića, ampak ekipa ostaja skupaj in deluje dobro, zato sem optimističen. Seveda bo želja prvo mesto, tako mora biti, vse drugo je polovičarstvo.
Kakšen motiv vas žene naprej po vseh teh uspehih?
V karieri sem ustvaril vse svoje sanje. Imam pa misijo, ker sem se veliko naučil. Imam znanje in izkušnje, ki jih moram prenesti na druge. Če bi se tukaj ustavil, moje poslanstvo ne bi bilo uresničeno. Obstajajo ljudje, ki pravijo, po meni ne bo ničesar več. Pri meni je obratno. Po meni mora biti še boljše.
Je vaša nova vloga nekakšna priprava? Se čez leta vidite v vlogi strokovnjaka ali funkcionarja?
To je šele začetek. Vedno sem delal majhne korake. Tako bo tudi tukaj. Verjetno se bodo skozi moje delo pokazale povratne informacije zame in za ljudi, ki so mi to delo zaupali. Trenerskih ambicij za zdaj nimam, kar ne pomeni, da jih ne bom imel čez čas. Stvari se bodo izkristalizirale.
V kakšnem stanju je slovenski rokomet?
Slovenska liga ima dobre temelje, hkrati pa podpiram tudi regionalno ligo. Prej ali slej bo prišlo do združitve, vendar ne gre hiteti. Na prostorih bivše Jugoslavije je slovenska liga najbolj kakovostna. Okostje vsake ekipe sestavljajo domači igralci. To daje rezultat klubom in reprezentanci. V vrhunskih tujih ligah bi si želeli imeti podoben model kot v Sloveniji. Tukaj se z veliko manjšimi vložki dosega podoben rezultat. Reprezentanca ima vrhunske rezultate z igralci, ki so prišli iz slovenske lige. To je treba spoštovati in negovati.
Na igriščih je veliko vroče krvi, vi pa ste bili vselej mirni, spoštljivi do tekmecev in sodnikov. Vam je sploh kdaj »počil fillm«, kot rečemo?
Enkrat pa mi je res. V Zagrebu po neodločenem izidu sem imel intervju v mešani coni, od nekod se je vzel človek in me pljunil v obraz. Imelo me je, da bi skočil za njim. Včasih razmišljam, kaj bi se zgodilo, če bi res. No, še dobro, da nisem. To ni moja narava, roke imam, da branim, in usta, da govorim, ne obratno. Sicer pa nikdar nisem bil v konfliktu z igralci, trenerji, sodniki, novinarji. Osnova je v družinski vzgoji.
Vratarji ste vendarle malce drugačni od ostalih igralcev, čemu?
Rokometni gol človeka veliko nauči. Prvič, v njem stojiš sam. Nimaš alibija. Stvari so kristalno jasne: ali je žoga v njem ali ni. Ni izgovorov, češ nekdo mi ne poda žoge, nekdo me ne mara. To se prenese tudi na življenje. Vedno je vse odvisno od nas samih. Soočiš se s svojimi strahovi, vrlinami. Gol te nauči ravnotežja. Če želiš biti stalen, ne smeš poleteti, ko si dober, in ne smeš ubupati, ko ti ne gre. Veliko je adrenalina in treba ga je znati brzdati.
Je to torej skrivnost dobrega vratarja?
To in še marsikaj. Pravijo, da smo vratarji malo nori. Morda je res. Žoge se ne bojim, zame ni prijetnejšega udarca kot udarec žoge v telo. Ampak vratarju mora ves čas delati glava, toliko je podrobnosti, ki jih je treba opaziti in upoštevati ter odreagirati v delčku sekunde. Igralci pa se ves čas menjujejo in nikdar ni situacija povsem enaka. V glavi moraš stalno imeti vključen nekakšen računalnik. Moraš znati tudi razporediti telesno moč in biti racionalen. Veste, najtežje je delati najbolj enostavne reči. Za to pa moraš biti telesno pripravljen kot žival, da ti kisik stalno prihaja v glavo. Brez prave informacije v možganih boš vedno zamudil.
Nekaj pa vendarle date tudi na vraževerje. Že dres, ki ga dražite v humanitarne namene, vas je denimo spremljal iz Celja v Barcelono ...
Če povem po pravici, jaz bi najraje v vratih stal čisto gol. Vse na meni me moti. Navezan pa sem na črno barvo. Želim biti ves v črnem. To je zame barva elegance, spoštovanja. Iz spoštovanja do gola se odenem v črno. Če je to vraževerje, ne vem, morda.
Ste tudi zelo pobožen človek. Koliko vam pomeni vera?
Ta se pokaže z dejanji, ne samo s tem, o čemer govoriš. Kar mislim, to povem, kar rečem, tudi naredim. V življenju me ne zanimajo tuji krožnik, postelja in denarnica. Nikdar ne govorim ljudem za hrbtom, sem hvaležen bogu, občutim njegov glas, ki mi daje duševni mir. Verjamem, da se dobrim ljudem dobro vrača. V bistvu se boga bojim, ker sem grešnik kot vsak drug. Trudim pa se, da ne ponavljam napak in da nikdar ne sodim o drugih. To so moja življenjska načela.
Bo v tem smislu vaša petkova poslovilna tekma nekakšna potrditev, da ste v vseh teh letih delali dobro?
Tudi če ne bo prišlo veliko ljudi, bom na kariero zelo ponosen. Moj motiv ni bil nikdar denar, vedno so bili na prvem mestu ljudje. Da so me sprejeli, sem si moral zaslužiti. S časom mi ni več postalo pomembno, koliko sem imel obramb, ampak zaupanje, ki sem ga dajal ljudem. Športnik si lahko takšen ali drugačen, imaš določen rejting, ugled, ceno. Po tekmi pa si spet samo - človek. Največ, kar lahko športnik doseže, je, da si pridobi zaupanje soigralcev in navijačev. Njih ne moreš pretentati, ne moreš jih kupiti. Zato bom hvaležen vsakomur, ki bo prišel in se z mano poveselil.
