PHL: utopija ali nujen evolucijski korak?

Leta 2019 naj bi zaživela nova superliga, ki bi se zgledovala po NBA.

Objavljeno
21. februar 2016 21.00
Peter Zalokar
Peter Zalokar

Celjskim rokometašem se je lani odvalil velik kamen od srca, ko jih je Evropska rokometna zveza (EHF) sprejela v elitno druščino. Medtem ko se krčevito borijo za preboj iz skupinskega dela lige prvakov, so vse bolj glasne govorice o ustanovitvi tekmovanja, v katerem Slovenci ne bi imeli kaj iskati – rokometni ligi NBA.

Največji klubi, zbrani v Club Forum Handball (CFH), tudi ustanovni član Celje Pivovarna Laško, so vrsto let pritiskali na EHF in opozarjali na nesorazmerno delitev pogače v ligi prvakov, vendar brez večjega uspeha.

EHF oziroma njen vse bolj vplivni marketinški oddelek je želel najti kompromisno rešitev in lani lansiral ligo prvakov dveh ravni, merila za razvrščanje klubov pa so bila vse prej kot transparentna. Nagradni sklad se je sicer nekoliko povečal, a klubov to ni zadovoljilo. Krovna organizacija s sedežem na Dunaju si bo hitro morala izmisliti še kaj, če želi preprečiti ustanovitev Premier Handball League (PHL). Delniška družba, ki stoji za novim tekmovanjem, je bila ustanovljena 25. novembra lani v Zürichu, in načrtuje, da bi v prvi sezoni v PHL leta 2019 nastopilo 12 klubov iz Evrope, v končni izvedbi pa 24 z vsega sveta. Ustanovitelji lige, ki bo vodena iz Berlina, so tudi že napovedali spremembe rokometnih pravil, uvesti želijo t. i. »shot-clock« s časovno omejitvijo trajanja napada.

To sicer ni prvi poskus ustanovitve profesionalne lige, ki bi bila povsem neodvisna od EHF, a noben ni bil tako resen. Vzor PHL je severnoameriška košarkarska NBA s svojim franšiznim sistemom. Toda EHF se gotovo ne bo kar tako vdala. Utegne se zgoditi podobna zgodba, kot je bila ob ločitvi ULEB in FIBA, ko sta nekaj časa vzporedno potekali dve tekmovanji za košarkarskega prvaka. »Seveda pričakujemo velik odpor EHF in tudi IHF, ki bosta z vsemi sredstvi skušala 'zminirati' projekt. No, na koncu bodo klubi, kot so Kiel, Barcelona in Paris SG, povedali, kaj si mislijo, da je zanje najbolje,« se na stare dobre zakone ponudbe in povpraševanja zanaša Wolfgang Gütschow, idejni vodja projekta. Sezona bi trajala od februarja do decembra, kar ne bi preveč ogrozilo koledarja nemškega prvenstva. »Takšna liga je možna, gotovo bi bila kakovostna in zanimiva,« se sprememb ne boji direktor bundeslige Frank Bohmann, ki pa prav tako pričakuje hud odpor nacionalnih zvez, tudi pravne spore in izključitev vseh ljudi, ki bi sodelovali s PHL.

Nemčija naj bi imela zagotovljeni dve mesti, poleg Kiela tudi Berlin. PHL bi zaposlila profesionalne sodnike, s čimer bi zmanjšala možnost prirejanja in dogovarjanja izidov. Dovoljen bo tudi pregled posnetkov ob spornih situacijah. »Treba je prestrukturirati sodniški sistem. EHF in IHF nista sposobni ponuditi nevtralnega sojenja, to pa je osnova vsakega resnega tekmovanja,« je za nemški časnik Handelsblatt povedal predsednik PHL Gütschow in napovedal poenostavitev pravil, s čimer bi si kasneje lažje utrli pot tudi v ZDA.

To morda zveni kot utopija, toda stvar je resnejša, kot se zdi na prvi pogled. Eden glavnih mož, ki je zagrizel v jabolko in si želi vlagati v rokometni posel, je nihče drug kot razvpiti danski mogotec Jesper Nielsen, nekdanji mecen Rhein-Neckarja in Københavna, ki je že ustanovil nov klub AG Amazing Copenhagen. Nadalje, PHL je v svoje vrste že zvabila Avstrijca Petra Varga, ki je bil deset let šef marketinga na EHF in je oče zadnje izvedbe lige prvakov. Tudi Gütschow ni kar tako, njegova agencija zastopa mnoge trenerje, med njimi nemškega selektorja Dagurja Sigurdssona, in igralce, 53-letni poslovnež ima pomembne zveze po vsej Evropi. Izvršni direktor najbogatejšega nemškega kluba Kiela Thorsten Storm je že izjavil, da PHL ponuja veliko priložnost.

Veliko govora o revolucionarni zamisli, ki bi obrnila na glavo rokometni svet in bržčas pomenila konec EHF lige prvakov, kot jo poznamo od leta 1993, je bilo tudi ob robu nedavnega EP na Poljskem. Tam je Bob Hanning, šef Berlina, potrdil, da bi šlo za zaprto ligo, iz katere ne bi nihče izpadel, med kandidate za pridobitev licence pa uvrstil Moskvo, Barcelono, Pariz in Berlin. »Če želimo narediti rokomet velik, moramo v velika mesta,« poudarja Hanning, ki pa noče podreti vseh mostov z EHF: »Sodelovati moramo in najti konsenz. Vsi se strinjamo, da tako ne gre več naprej, in že to je nekaj.«

»Glavna težava lige prvakov v zdajšnji podobi je v tem, da prihodki in stroški niso sorazmerni. Nagrade so naravnost smešne. V blagajno prvaka sklepnega turnirja v Kölnu bo kapnilo 150.000 evrov. Mi plačujemo igralce, igralci dosegajo gole, dobiček pa poberejo drugi. Tu nekaj ni v redu,« opozarja Storm, ki si ob misli na PHL že mane roke: »S tem bi se nam odprla povsem nova obzorja in neslutene možnosti za trženje našega športa.«

»Rokomet ni dovolj tržno zanimiv in se mora modernizirati,« pa razloži Gütschow: »Zakaj ne bi nekega dne videli tekmo med Dubajem in Chicagom, Münchnom in Londonom ali Dunajem in Amsterdamom. Znebiti se moramo slovesa provincionalcev in se naučiti, kako sanjati o velikih stvareh!«