Plaskanov cilj: povrniti nasmeške

Velenje – »Igralce želim pripeljati do tega, da bodo na igrišče stopali z nasmeškom,« je Borut Plaskan izjavil, ko je v ponedeljek prevzel RK Gorenje. Klubska legenda računa, da bo nasmejane obraze videla tudi po današnji tekmi, na kateri bodo »ose« gostile Izviđač in lovile drugo zmago v ligi SEHA.

V Gorenju se nadaljuje čudno obdobje, v katerem ekipa na igrišču ne sledi prizadevanjem pisarne, da bi klub trdneje zasidrala v Šaleški dolini in mu tudi širše dvignila ugled. Kozmetični popravki v dotrajani dvorani in sveži marketinški prijemi so najbolj vidni dosežki direktorja Mateja Avanza, ki je v dobrem letu zamenjal že drugega trenerja. Ljubljančan Gregor Cvijič je zdržal devet mesecev in pol, Mariborčan Marko Šibila še nekaj dni manj. Pred njima je mandat Ivana Vajdla trajal 20 mesecev in pričakovati je, da bo tudi domači fant Plaskan, če bo res trajnejša rešitev, kot trdi Avanzo, imel več »kredita«, nenazadnje njegov dres visi s stropa Rdeče dvorane. Bil je pomočnik vsem omenjenim trenerjem in še prej Branku Tamšetu, zato si je nabral veliko izkušenj, vprašanje pa je, kako se bo 50-letnik, ki je za Gorenje odigral 26 sezon, znašel pod pritiskom št. 1 na klopi.

Šibila se ni, kar niti ni bilo presenečenje. V klubu so lani v predbožičnem času prezrli dobronamerna opozorila, da ni »kaliber« za velika dejanja, kar se je naposled izkazalo. Profesorju, znanemu po delu z mladimi, pri izkušenih igralcih pedagoška žilica in avtoriteta zbledita. Odločitev za zamenjavo je bila bolj logična. Ni »zločin« izgubiti z ekipami, kot so Tatran, Zagreb, Celje in Vardar, toda anemičnost ekipe, v kateri ni bilo žara, ni obetala nič dobrega, novembrski odločilni tekmi v pokalu EHF pa se približujeta.

Še ena sezona brez Evrope bi bila zelo boleča, po drugi strani pa presežkov, kakršen je bil lani maja nastop na F4 v Berlinu, ni mogoče pričakovati od ekipe, nastale v času, ko je vse podrejeno sanaciji dolgov iz Ostreličevega obdobja, ko je Gorenje želo največ uspehov. V prvem valu se je poslovilo osem nosilcev igre (Bezjak, Dolenec, Gaber, Cehte, Melić, Miklavčič, Bajram, Gajić), v drugem letos poleti šest (Skube, Šoštarič, brata Burić, Szyba, Božović). Vsi brez odškodnine! Vmes pa so se iz takšnih in drugačnih razlogov odrekli igralcem, kot so Cingesar, Dobelšek, Dujmović, Bećiri.

Ob tem se poraja vprašanje, kdo v resnici kadruje. Je to piarovski »guru« Avanzo, ki v srcu nosi košarkarsko žogo? Ali morda predsednik Milan Meža? Šibila ni bil tisti, ki si je želel veteranov Toskića in Brumna, tudi ne Mitrovića, vse je bilo dogovorjeno prej. Jasno je, da mora vsem ključnim potezam zeleno luč prižgati prvi mož Gorenja d. d. Franjo Bobinac. Potem ko je v vlogi predsednika RZS v Vujoviću le našel moža na mestu, mu v lokalnem okolju ne gre, odkar je pred tremi leti in pol upošteval nasvet dvojca Marolt-Juršič, naj Tamšetu ne podaljšajo pogodbe. Morda pa v Šaleško dolino zvabi selektorja, ki mu v Zagrebu ne gre več po načrtih. Potem bi lahko v Rdeči dvorani zares začeli uresničevati nacionalni interes, kot sta si Bobinac in »Vuja« kar po domače zamislila v primeru Henigman.

Medtem bo glavna Plaskanova naloga iz mladih sil, kot so Levc, Cehte, Stojnić, Ovniček in še kdo, potegniti čim več in ekipi povrniti izgubljeni žar, s tem pa tudi omenjene nasmeške. Misija se začenja danes ...