Po avanturi brez lovorik nazaj k prvi ljubezni

Velenje – Dve leti in štiri mesece je trajala rokometna »avantura« Mateja Avanza v vlogi direktorja Gorenja. Z novim letom se vrača k prvi ljubezni – košarki, kot prvi operativec ambicioznega projekta Sixt Primorska. Kot pravi, »ose« zapušča z grenko-sladkimi občutki. Prvi so posledica neuresničenja rezultatskih ciljev.

Čemu ste se odločili za nov zasuk v vaši funkcionarski karieri?

Če sem rokomet, ko sem se podal v te vode, na lestvici od 1 do 10 poznal za dvojko, sem zdaj pri štirici ali morda petici. Košarko poznam skoraj do obisti, morda celo za desetico, zato se vračam k njej.

V čem je RK Gorenje zdaj boljše, kot je bilo pred vašim prihodom?

Ponosen sem na to, da smo prestrukturirali klub, ga dvignili na višjo raven po organizacijski in marketinški plati. Zdaj v njem vlada red, spet resno začelo dela z mlajšimi kategorijami. Gorenje ima jasno vizijo in podobo.

V dveh sezonah in pol ste bili šef štirim trenerjem, osvojili niste nobene lovorike in nikdar niste premagali Celja. Slabo se sliši ...

Absolutno sem nezadovoljen z rezultati članske ekipe. Velik del krivde za to si pripisujem sam. Nasloniti sem se moral na ljudi, ki o rokometu vedo več, a odločitve niso bile vedno pravilne. Če bi lahko kaj spremenil, bi boljšega trenerja pripeljal že prej. Žal mi je, da nismo osvojili niti prvenstva niti pokala in da nismo v Evropi pustili pečata. »Fama« s Celjem pa je bolj lokalna zgodba, s katero se nisem obremenjeval. Celje je večja inštitucija, ima boljšo infrastrukturo, zgodovino, ustroj. Razlika je ogromna in se še povečuje. Rekel bi, da usmeritev Gorenja ne sme biti tekmovanje s Celjem, ampak razvijanje svojega produkta, zaupanje v mlade in lokalno okolje.

Ste si zato želeli Branka Tamšeta?

On bi bil najbolj logična izbira, je domači strokovnjak, ljudje bi čisto drugače gledali na ekipo. Ampak njegove plače si nismo mogli privoščiti. Razkorak je bil 30-odstoten.

Gorenje zapuščate sredi sezone, ni to neobičajno?

Odločitev sem sprejel že septembra. Moji novi delodajalci pri Sixtu so si želeli, da bi prišel čim prej. Ocenil sem, da sem Gorenju potreben, dokler igra v ligi prvakov. Kakšna bi bila dodana vrednost, če bi ostal do konca sezone? Znanja za sestavljanje nove ekipe nimam; da bi se pogajal z igralci, s katerimi potem ne bi sodeloval, tudi nima smisla. To sem razložil predsedniku uprave Gorenja Franju Bobincu, ki me je pripeljal. Razumel me je.

Komu boste predali posle?

Roku Bizjaku. Je mlad in sposoben finančnik iz firme Gorenje, šolan v ZDA, lojalen in prihaja iz športa (tenisa, op. p.). S predsednikom Milanom Mežo se bo dobro dopolnjeval. Škoda le, ker mu ne bom prepustil kluba, ki bi še bil v ligi prvakov.

Kazalo vam je dobro, dobili ste vseh pet domačih tekem, potem je prišel katastrofalni poraz na Danskem za 15 golov. Je bil kaplja čez rob, po kateri je padla odločitev o zmanjšanju proračuna?

Bobinac je predolgo v športu, da bi zaradi enega poraza spreminjal svet. Vsa ta znižanja niso nepričakovana, morda bodo zdaj le nekoliko večja in hitrejša. Gorenje bo na dolgi rok ostalo glavni sponzor, njegov delež bo iz leta v leto manjši, a klub bo imel dovolj sredstev za razvoj igralcev, hkrati pa bo lahko zadržal drugo mesto v Sloveniji. Jaz bi vse sile napel v preporod mlade ekipe, storil morda dva koraka nazaj, da bi potem v triletnem obdobju obetavni letnik 2000, okrog katerega gradimo novo zgodbo, lahko prevzel vajeti.

Čemu je moral oditi Matjaž Brumen? Nerodno je bilo vse skupaj.

Strinjam se. Toda tega ne morem komentirati, ker dogovora med klubom in Brumnom še ni.

Kako bo z Alemom Toskićem, ki je prišel hkrati z njim?

Zavzel sem se, da bi ga zadržali še vsaj eno leto kot igralca in ga potem vključili v strokovni štab. Prav takšen človek nam je manjkal v športnem delu. V mislih sem imel tudi Vida Kavtičnika, toda on ima zelo visoke ambicije, ki mu jih Gorenje pač ne more uresničiti.

Vi se medtem vračate h košarki, s kakšnimi ambicijami?

Ker je košarka moje področje in moja prva ljubezen, bom kot direktor Sixta Primorske s srcem in glavo še bolj pri stvari. Komaj čakam nov izziv v Kopru. Ne bo pa enostavno, ker gre za nov klub, ki ga v celoti financira zasebni kapital. Ovir in dvomov je ogromno, rezerv še več. Ključna je vpetost v lokalno okolje, zato smo namenoma v klub pripeljali nekaj košarkarjev iz regije. Bistvena stvar, ki jo želimo doseči, je, da bi bil klub prepoznaven po borbenosti. Od tod tudi tiger, ki je naša maskota, kot asociacija na protifašistično organizacijo Tigr.

Imate še kar nekaj drugih funkcij in poslov, kako boste zmogli?

Posvetil se bom skoraj izključno košarki in Primorski. Na Fundaciji za šport se mi je mandat iztekel in nisem kandidiral za novega, predsednik KK Ježica bom zgolj do novega leta, ko bo to postal Primož Cimerman. Dnevne posle v firmi Sportanzo, kjer ostajam solastnik, bom prepustil kolegu Anžetu Blažiču ... Preveč je bilo vsega skupaj, nenazadnje sem družinski človek. Tudi v Kopru se nočem izpostavljati, umaknil se bom trenerjema Jurici Golemcu in Goranu Jagodniku, odločilno besedo pa ima seveda Gregor Vuga kot lastnik Sixta in mecen tega projekta.

Ves čas se špekulira, da si želite nazaj na KZS, kjer ste bili direktor reprezentance, in da je Sixt Primorska opozicija zvezi, s katero ste se razšli v slabih odnosih.

Tolikokrat sem že povedal, da nočem na zvezo, da se mi zdi že odveč. Pred časom sem na kosilu predsedniku KZS (Mateju Erjavcu) rekel, da lahko kar takoj podpišem izjavo, da še vsaj deset let ne bom prišel na zvezo. Nimam nobenega motiva za to, ne glede na to, kdo je zdaj na zvezi in kdo ne.