Rivera s figo v žepu snuje presenečenje

Doha – Boris Denič reprezentanco gradi že peto leto, Valero Rivera je šele dobro začel delo v Katarju. Slovenija brani 4. mesto iz Španije, kjer je bil Katar 20. Deničevi fantje igrajo v močnih evropskih klubih, katarski ne. Vse razen tretje zmage Slovenije na današnji tekmi z gostitelji bi bilo veliko presenečenje, a previdnost ne bo odveč, saj v Katarju nič ni več, kot je bilo.

Katarci so prepričani, da je z denarjem mogoče kupiti vse in pogosto jim je težko oporekati. A za vrhunski rezultat je vendarle potrebnega še kaj več kot skupek bolj ali manj kakovostnih rokometašev, nabranih z vseh vetrov. Kljub temu je napredek očiten. Reprezentanca Boruta Mačka pred dvema letoma na SP ni bila konkurenčna, Rivera pa je z zmagama proti Braziliji in Čilu že naredil velik posel in vse kaže, da bo Katar prvič popeljal v izločilne boje. Ne dela pa si utvar, da je njegova ekipa že enakovredna tisti, ki jo vodi Denič, katerega je na zadnjem SP premagal s Španijo in osvojil naslov.

»Slovenija? To je reprezentanca, ki je bila nazadnje četrta na svetu. Gre za vrhunsko ekipo, ki je že vrsto let skupaj in goji sodoben rokomet. Nobena katastrofa ne bo, če je ne premagamo. Ne bomo pa se vdali vnaprej, imamo svoje adute, bomo pa morali pokazati precej več kot doslej, saj gre za čisto drugo raven,« je evforijo miril Rivera. Med pogovorom za Delo je imel eno roko v žepu in kdo ve, ali ni držal fige, ko je tako skromno govoril o možnostih. Gotovo si julija na žrebu ni kar tako izbral skupine, v kateri je bila druga nosilka Slovenija. V njegovi reprezentanci igrajo pravi Katarci bolj obrobno vlogo. Izjemi sta Mahmoud Hassab Alla, ki je doslej zabil deset golov, ter zlasti steber obrambe Hassan Mabrouk, ki skupaj s Francozom Bertrandom Roinom tvori osrednji blok. Levi zunanji igralec Rafael Capote je Kubanec z izkušnjami iz španske lige, levoroki Žarko Marković je Črnogorec, ki je pustil pečat v Nemčiji (Göppingen, Hamburg), na desnem krilu je v Bosni rojeni Eldar Memišević, ki za Katar igra že štiri leta. Le nekaj minut je doslej zbral kar 206 cm visoki in 120 kg težki Španec Borja Vidal, Youssef Benali pa prihaja iz Tunizije. Največ je doslej pokazal vratar Danijel Šarić, ki si naloge deli z Goranom Stojanovićem iz Črne gore. Pomemben, če ne kar odločilen, bo učinek vratarjev. Šarić, letnik 1977, je samo 14 dni starejši od zimzelenega Škofa, staroste v slovenski vrsti. »Enako sva stara in oba plešasta,« se je pošalil v Doboju rojeni Šarić in kot največjo nevarnost izpostavil lucidnost še enega veterana Uroša Zormana.

Selektor Rivera ne mara, če mu kdo omeni sporno podeljevanje državljanstev in izigravanje pravil IHF. Pri zadnjemu prišleku Šariću v uradnem seznamu igralcev sploh ni omenjen klub, čeprav je dejansko član Barcelone. »Ne vem, o čem govorite, jaz imam ekipo in samo ta me zanima,« je v hipu slabše volje postal Rivera, ki je z Barcelono šestkrat osvojil ligo prvakov. S Katarjem je lani v Bahrajnu prvič osvojil azijsko prvenstvo. Med vodenjem Španije in Katarja je ogromna razlika. »Tukajšnja služba je bolj podobna delu v klubu in ne reprezentanci, saj smo skupaj vsak dan že štiri mesece. Odigrali smo ogromno tekem in morda je edino v tem naša prednost,« je še dejal Rivera, ki si noče postavljati previsokih ciljev: »Ne razmišljamo o osmini finala, zgolj o naslednjem tekmecu. Pritisk je in prav je, da je. Toda z dvema zmagama je vsaj pri igralcih malce popustil. Zame pa je edini pritisk, ker želim ugoditi katarski zvezi in deželi, ki je zaljubljena v rokomet in nam je omogočila tako čudovite razmere.«