Šaleški dirigent snuje novo celjsko koračnico

Celje – Odkar je v Ribnici doživel hladno prho z izgubo točke, Branko Tamše ni imel mirnega sna, zato je bila zanj pivska prha ob osvojitvi naslova v Zlatorogu kot zlati dež z neba. Še ves odišavljen s hmeljevim parfumom je na zmagovalnem odru poprijel za boben in narekoval ritem šampionski koračnici. »Šaleški dirigent« je odločen, da z rokometnim orkestrom Celja Pivovarne Laško v prihodnosti spesni še arijo.

Precej vaših talentov smo spoznali v teh letih, odkar ste igralsko kariero zamenjali s trenersko, a glasbene žilice še niste razkrili. Nova strast?

Nikakor ne. Nekaj mi je že moralo dati šest let učenja klavirja in bobnov. Izhajam iz glasbene družine in temu se nisem mogel izogniti. No, vedno me je bolj vleklo v šport.

Kako ste občutili tisto pivsko prho po zmagi nad Gorenjem?

Saj sem si bil sam kriv. Poneslo me je vzdušje, zagledal sem ogromne vrče piva in padel pod vpliv pesmi laškem pivu. Nisem bil pozoren na »Lesija« (Urbana Lesjaka, op. p.) in Poteka (Vida), ki ste se mi prikradla izza hrbta in me zalila s pivom. Moram priznati, da me je šokiralo. Po nekaj mučnih sekundah pa sem v tej gesti začutil tudi zahvalo fantov.

Končnica je bila burna in vam je načela živce, kako močno vas je načel stres?

Če me je kdo opazoval od tekme v Velenju, kjer so me izdala čustva, je lahko videl, da sem bil zelo miren. Popolnoma sem bi osredotočen na svoje delo. So nekatere stvari, ki so me motile in me še motijo, ampak nočem govoriti o njih. Rekel sem si, da se bom nadzoroval in se ukvarjal samo s stvarmi, na katere imam vpliv.

Osvojili ste pet zaporednih prvenstev z Gorenjem in Celjem in v zadnjih treh sezonah pobrali vse lovorike, koliko bo nov naslov pripomogel k nadaljnji gradnji ekipe?

Naštevanje vseh lovorik mi zveni v prazno, saj v tem niso zajete vse stvari, ki so do njih pripeljale. Moram reči, da sem res ponosen in vesel, da nam vse to uspeva. Ta naslov je temelj, na katerem bomo ekipo skušali dvigniti še na višjo raven. Vsak posameznik ima zdaj dodatne izkušnje. Prišel bo še Borut Mačkovšek. Velikokrat sem slišal trditev, da če bo kdo znal »zrihtati« Mačka, sem to jaz. Pred menoj je torej velik izziv. Borut ima nekaj v sebi nekaj več, verjamem, da bom našel tisti pravi pristop, ki mu bo pomagal uresničiti ves potencial, pa ne samo na posameznih tekmah.

Pa na desni strani? Videli smo Žigo Mlakarja, kako je bil ob koncu že ves modrikast. Blaž Janc tudi ne more sam nositi ostalega bremena v sezoni, ki prinaša tudi ligo SEHA. Bržčas boste morali poiskati še kakšnega levorokega strelca.

Ta ekperiment, ki smo ga naredili po odhodu Šimeta Ivića, se je izkazal za uspešnega. Mlakar je zablestel in si celo prislužil reprezentančni klic. Videli smo tudi razpon Janca, ne samo v napadu. Četudi ima 185 cm, je zelo kakovosten obrambni igralec. Ob odsotnosti Luke Dobelška je igral po 60 minut. Res ima samo 19 let, a tudi takšen material se troši. Rad bi imel še enega desnega zunanjega igralca, ampak smo omejeni. Kolikor imamo, toliko damo, to je naše razmišljanje. No, morda bodo s tem naslovom ljudje v upravi ali pa kar sam generalni šef Dušan Zorko primaknili še kakšen evro.

Slovensko sceno ste si pokorili, zdaj je verjetno čas, da se izkažete tudi v Evropi, mar ne?

Celje si zastavlja visoke cilje in želi biti konkurenčno v ligi prvakov. Po drugi strani pa lahko vidimo, kakšni so vložki naših tekmecev. Proti ekipam, proti katerim smo igrali, smo pravi malčki.

No, Zagreb je že pokazal, kako se postaviti po robu velikim …

To drži, ampak ob tem bi najraje dodal še tri stavke, ki jih pa ne bom.

Zakaj ne?

Zato, ker ima Zagreb še nekaj drugega, česar Celje nima. To je razlika, ki ti da en gol tu, en gol tam. Meja med četrtfinalom in izpadom v skupini je zelo tanka. Je pa res, da nam je Zagreb lahko smerokaz. Če bomo zdravi, kar nismo bili, če bomo imeli nekaj športne sreče, ki je nismo imeli, je mogoče vse. Najprej moramo videti, v kakšni različici lige prvakov bomo igrali. Ob tem bomo imeli še močne tekme v ligi SEHA, kar bo koristno v smislu pridobivanj izkušenj.

Proti Gorenju je bil z Zlatorogu rekorden obisk tekme v slovenski ligi. Si štejete v čast?

Moj prvi cilj, ko sem prišel sem, je bil naslov vrniti v Celje, drugi pa, da napolnimo Zlatorog in to nam je uspelo. Ponosen sem.

Je tudi vzdušje pripomoglo k temu, da ste po 9:9 kar zdrveli k naslovu?

Prav gotovo. Navijači so ponesli moje igralce k zmagi. Že pred začetkom tekme sem bil pomirjen, ko sem zaslišal hrup s tribun. To je bil veter v naša jadra, ki je prinesel nekaj obramb odličnega Lesjaka, nekaj lahkih golov iz nasprotnih napadov, ki so naredili razliko. Fante je oblak navijanja ponesel do te mere, da smo v določenih trenutkih deklasirali Gorenje.

Kaj bo Branko Tamše delal med poletjem, ko ne bo rokometa?

Branko Tamše bo najprej popredalčkal slabe in dobre stvari. Bolj me zanimajo slabe, ker se jih da popraviti. Nabralo se je kar nekaj gradiva, knjig, ki jih moram prebrati čez poletje, 20 dni morja, potem gledanje posnetkov igralcev, ki so zanimivi ne samo za člansko ekipo, ampak tudi mlajše. Potem pa bo že prišel 21. julij, ko me bo Peter Zalokar spet poklical in sezona se bo začela. Komaj čakam.