Še na pravi poti

Slovenska uvrstitev je lepša od igre, ki jo je prikazala. Slabši umetniški vtis – še vedno je bolje tako, kot pa, če bi bil vtis dober, uvrstitev pa slaba in bi zaključni del turnirja naši reprezentanti spremljali le pred TV zasloni – gre pripisati tudi temu, da so imeli Denič in njegovi sodelavci zaradi številnih poškodb velike težave s sestavo ekipe. V takšnih primerih je treba resda imeti pripravljena načrta B in C, ki ju Slovenija ni imela. Po svoje je to logično: ko je selektor sestavljal prvotni seznam, je nanj uvrstil igralce, ki jim najbolj zaupa, ni mogel vedeti, da jih bo šest ali sedem odpadlo še pred začetkom prvenstva. Enako bi ravnala večina trenerjev, kot bi tudi čakala, da najbolj preverjeni igralci okrevajo.

Še preden so izbruhnile težave, sem pričakoval uvrstitev med osmerico, srednji razred je tako izenačen, da se lahko vsak v njem uvrsti na mesta od 4 do 15. S tega zornega kota je slovenski dosežek dober, skrbi pa zbuja navada slovenskih igralcev, da se prehitro zadovoljijo. Tako je bilo pred dvema letoma v Španiji, ko je po uvrstitvi v polfinale pošla prava lakota po zmagah, enako je bilo tokrat po zmagi nad Makedonijo. To je bila najboljša slovenska tekma prvenstva, a tudi tu se nam je moralo iziti marsikaj. Makedonija je zadela sedem ali osem vratnic, v 36. minuti je ostala brez Mirkolovskega. Ne bi rad zmanjševal vrednosti te zmage, poudaril bi le, da o tem, ali igraš za kolajne ali v predsedniškem pokalu, odloča veliko podrobnosti.

Slovenija ima posamično kakovost za boj za svetovni vrh, manjka ji nekaj centimetrov in kilogramov. Osnovni koncept je zato pravilen, ne gre postavljati stvari na glavo in odkrivati tople vode. Reprezentanca je še na pravi poti, v prihodnje mora še naprej igrati sodoben, hiter rokomet in dati velik poudarek obrambi, iz katere izvira vse v rokometu. Veljalo bi sicer ponoviti poteze z EP v Srbiji 2012, kjer je Slovenija navduševala s hitro in domiselno igro. Takrat je bilo veliko novih igralcev iz slovenske lige, zdaj so domala vsi po večjih klubih. Nekoliko bi bilo treba osvežiti reprezentanco, sveža kri in impulz, ki ga prinesejo novosti, te ponavadi dvigneta na višjo raven.

Razplet finala? Zmaga Francije je bila pričakovana, nepričakovano dober je bil odpor Katarcev, ki se niso vdali niti pri zaostanku šestih golov. Tekma za zlato je potrdila, da rezultat prinašajo neprebojne obrambe in izjemni vratarji. Omeyer je bil odličen skozi turnir, v finalu je imel izjemno protiutež v Šariću. V odločilnih trenutkih je vendarle prišla do izraza posamična kakovost Francozov in njihova nenasitna lakota po zmagah, ki me navdušuje. Vsi smo že mislili, da so v zatonu, a uspešno dodajajo nove igralce in meljejo vse pred seboj.

O tem, ali je prav ali ne, da lahko reprezentanco kupiš, presodite sami, o Katarju bi dejal le to, da je Rivera opravil izjemno delo. Ni enostavno zbrati fante iz vseh vetrov in narediti zmagovito ekipo. Vprašal bi se, koga bodo Katarci še kupili za naskok na kolajno na OI v Riu …