Še ženo je treba včasih zamenjati

Metz – Velikan španskega rokometa Iker Romero je leta 2015 sklenil kariero z osvojitvijo pokala EHF z Berlinom, zdaj pa opravlja vlogo vodje reprezentance. Včeraj svojim igralcem pred tekmo z Makedonijo ni dovolil govoriti o Slovencih, s katerimi si delijo hotel. A sam si je lahko privoščil ta »luksuz«.

S Slovenci ste lani remizirali na EP in izgubili v kvalifikacijah za OI, kaj pričakujete od današnje tekme?

Vemo, da nam zmaga s Slovenci prinaša prvo mesto v skupini, toda z njimi je vedno težko igrati, ker gre za odlično ekipo, ki goji zares dober rokomet. Zelo agresivna je v obrambi, pa naj gre za različico 6-0 ali 5-1. V napadu je domiselna in hitra, zato pričakujem težko in napeto srečanje.

Kakšne so vaše izkušnje z igranjem dveh tekem v 24 urah, je težko?

Dve tako težki tekmi zapored sta zares obremenilni. Za ekipo je najboljše, če ima med tekmama dan počitka in analizo. Ampak v tem tekmovalnem sistemu vsakega to enkrat doleti. Videli ste, da je imela Slovenija težave proti Tuniziji, tudi nam ne bo lahko proti še veliko močnejšemu tekmecu.

Kaj si mislite o Slovencih?

Kakšen dan nazaj sem se pogovarjal z nekom iz vaše reprezentance in mu rekel, da je Slovenija lahko vzor vsem. Gre za relativno majhno deželo, pa je v vrhu v skoraj vsakem kolektivnem športu. V rokometu, nogometu, košarki je vedno zraven in konkurenčna velesilam. To je znak, da ljudje v Sloveniji živijo za šport in da so lahko ponosni na svoje športnike, ki se vedno srčno borijo za barve svoje domovine. Rokometaši to dokazujejo iz leta v leto.

Pa ste pričakovali, da bo Slovenija tako konkurenčna tudi brez igralcev, kot so Zorman, Škof, Bombač?

Ravno o tem govorim, v zadnjih desetih letih je vedno isto, kar se tiče Slovenije. Starejši igralci odhajajo, prihajo novi, pogosto še bolj spretni in motivirani. Normalno je, da ima vsaka reprezentanca vzpone in padce, a pri Sloveniji je zaznati stalnost. V zadnjih letih se redno uvršča na največja tekmovanja in vedno jo je težko premagati. Zdaj ima mlado ekipo, mislim, da je najstarejši igralec letnik 1983; veliko več je takšnih, ki so šele zakorakali v 20. leta. Pred to reprezentanco je zares imenitna prihodnost, zasluži si moj globok priklon.

Vam je kdo posebej padel v oči, morda Zarabec, Janc; kdo tretji?

Že dolgo spremljam rokomet, tako na klubski kot reprezentančni ravni, in vsakič sem presenečen, ko Slovenija v vsaki sezoni navrže dva, tri nove igralce. Vprašam se, kdo je pa zdaj to? Ima 20 ali 21 let in igra, kot da je izumil rokomet. Tudi na tem turnirju ima Slovenija nekaj igralcev, ki jih nisem poznal, toda hitro sem videl, da so plod načrtnega dela. Res so dobri.

Kaj pa Španija? Tukaj ni Maquede, ni Šterbika v vratih, zamenjali ste selektorja …

Po tem, kar se je zgodilo v Malmöju, kjer smo ostali brez olimpijskega nastopa, smo se odločili za spremembo. Imamo novega trenerja. Jordi Ribera ima drugačen pristop in drugačno filozofijo kot Manolo Cadenas. Ekipe sicer ni prav veliko spreminjal, ima pa svoj sistem. Ocenjujem, da imamo kakovostno reprezentanco. Maquede in Šterbika tokrat ni in morda se bosta kdaj vrnila, vendar je selektor ocenil, da v tem trenutku potrebuje druge igralce.

Kakšna je glavna razlika med Cadenasom in Ribero?

Veliko razlik je. Jordi je bolj metodičen, pri njem štejejo sistem, sistem in sistem. Manolo, moj dober prijatelj, je večji motivator in stavi na moštveni duh. Oba pa sta izvrstna strokovnjaka. Manolo je bil v štirih letih pred Riom na vsakem prvenstvu v polfinalu, vzeli smo dve bronasti kolajni na EP in bili četrti na SP v Katarju. Toda prišel je čas za spremembo. Takšno je življenje: včasih moraš zamenjati igralca, včasih trenerja, včasih celo ženo.