Sergej Rutenka: Bron je dal moji slovenski zgodbi poseben lesk!

Šestkrat je osvojil ligo prvakov, prvič s Celjem Pivovarno Laško leta 2004, potem še trikrat s Ciudadom Realom in dvakrat z Barcelono. Za Slovenijo je nastopil na štirih velikih tekmovanjih med letoma 2004 in 2007, tudi na OI v Atenah. Po koncu sijajne rokometne kariere Sergej Rutenka ostaja profesionalec od glave do pete, v Stožicah je bil eden osrednjih likov na prireditvi Pozdrav legendam.

Kaj počnete zdaj, ko že skoraj leto dni ne igrate več rokometa?

Sem podpredsednik beloruske rokometne zveze, hkrati sem se resno podal v poslovne vode.

Kakšne?

Raje ne bi o tem. Tudi v Belorusiji me stalno sprašujejo, pa sem raje tiho. Ne delam iz tega velike skrivnosti, a nerad govorim o nečem, kar še ni narejeno. S poslovnimi partnerji smo tudi tako dogovorjeni. Lahko povem le, da gre za kmetijski sektor.

Zakaj niste nastopili na tekmi veteranov, čeprav ste bili na seznamu?

Takoj, ko sem zagledal svoje ime, sem pojasnil, da ne bom igral. Decembra bom imel predstavitev velikega projekta in moram biti čil in zdrav. Ne bi rad tvegal in prišel z berglami. To ne bi bilo dobro za posel.

Že kaj obžalujete, da ste končali kariero? Vaši slovenski vrstniki, Uroš Zorman, Luka Žvižej, Matjaž Brumen in še kdo se še vedno podijo po igriščih.

Vsa čast fantom, toda nimam več časa za to. Moja kariera je že šla navzdol, vedel sem, da prej ko se bom lotil posla, prej se bom postavil na noge. To je bila moja filozofija. Imel sem nekaj ponudb, toda niso bile dovolj mamljive.

Vaš zadnji klub je bila katarska Al Quiada, kamor vas je zvabil Boris Denič, toda hitro ste se razšli. Zakaj?

Tja sem šel samo zaradi Borisa. Opravil sem nekaj treningov in zdravniški pregled, potem pa so dali pred mene pogodbo z drugačnim zneskom, kot je bilo dogovorjeno. Naplahtali so me. Nisem se hotel prepirati z nesramnimi ljudmi. Rekel sem samo, dajte mi letalsko karto, grem domov.

Tudi Branko Tamše je vaš prijatelj, vas ni mogel pregovoriti, da se vrnete v Celje?

Ko sem bil nazadnje v Sloveniji, sva se slišala, se malo pošalila okrog mojega prihoda, ampak ni bilo resno.

Slovenija je januarja osvojila bronasto kolajno na SP v Franciji, kako ste to doživljali?

Navijal sem za fante, pošiljal čestitke njim in prijateljem v Sloveniji. Bil sem vesel za vse ljudi, ki sem jih spoznal v slovenskem rokometu. Težko opišem občutke, če rečem, da sem bil zelo vesel, je to le kakšnih 10 odstotkov resnice. Ponosen sem.

Ampak iz vaših časov je v reprezentanci ostal samo Vid Kavtičnik.

To je res, toda navdušujejo me vsi slovenski igralci. Tudi ko sem igral proti Sloveniji, sem se vselej čudil, kako lahko tako dobro nadoknadijo telesne pomanjkljivosti v višini in moči s hitrostjo, z domišljijo, borbenostjo. Prejšnji teden se je v Belorusiji zgodila senzacija, ko je SKA Minsk z veliko razliko premagal Meškov Brest, ki je sicer veliko močnejši in bogatejši. Moja mama je tekmo gledala po televiziji in mi rekla, da jo SKA spominja na Slovenijo, ker igra tako hitro in lepo. Jaz sem se ji nasmejal. Le kako lahko ona, ki se ne spozna kaj dosti na rokomet, takoj opazi takšno podobnost.

V Sloveniji smo imeli vedno težave, kako se dostojno posloviti od legend. Najbolj sveži so primeri Zormana, Škofa, Gajića. Zdaj se je RZS odločila popraviti krivice za nazaj. Kako vi gledate na to?

Moj pristop je malce bolj filozofski. Ko sem bil mlad, sem se čudil igralcem, ki so bili užaljeni zaradi načina, na katerega so se poslovili, tudi v Rusiji in Belorusiji je bilo tako. Jaz sem vedno vedel, da bo nekega dne prišel konec, nanj sem bil pripravljen od vsega začetka. Če bi odšel s pompom, v redu, če se poslovim na tiho, tudi prav. Seveda je igralcem, ki so toliko prispevali za reprezentanco, kot tisti, ki ste jih omenili, treba dati priznanje in nekaj v trajen spomin. Zato je zelo lepo, da se je Rokometna zveza Slovenija odločila za takšno potezo.

Šestkrat ste osvojili ligo prvakov, je mogoče naslove primerjati med seboj? Verjetno je bil prvi s Celjem nekaj posebnega, mar ne?

Težko je govoriti o tem, prepričan pa sem, da če ne bi bilo te moje slovenske dobe, ki se je začela z Gorenjem in nadaljevala s Celjem, sigurno ne bi bilo Sergeja Rutenke, kot ga poznate. V Sloveniji pa je bil za moj razvoj in napredek najbolj zaslužen Miro Požun.

Za Slovenijo ste nastopili štirikrat, najprej na OI 2004, pa potem na SP 2005 v Tuniziji, EP 2006 v Švici in SP 2007 v Nemčiji. Mnogi pravijo, da je imela Slovenija takrat najboljšo reprezentanco sploh, veliko močnejšo kot nazadnje v Franciji, toda nikdar ni ničesar osvojila. Je to ena od stvari, ki jih obžalujete?

Seveda obžalujem. Želel sem si kolajno. Toda vsakemu lahko pogledam v oči in rečem, da sem za Slovenijo vedno dal 100 odstotkov. Na žalost nam ni uspelo. Vesel pa sem, da je bil ves ta trud vseh slovenskih strokovnjakov in zanesenjakov poplačan in je obrodil sadove. Občutek imam, da je ta bronasta kolajna iz Pariza dala tudi moji slovenski zgodbi poseben lesk.

Pred nami je evropsko prvenstvo na Hrvaškem, tam bo nastopila tudi Belorusija, ki je v kvalifikacijah presenetljivo osvojila prvo mesto pred Srbijo in Poljsko. Lahko primerjate, kako se dela v Sloveniji in v Belorusiji?

Slovenija je v veliki prednost že zaradi državnega prvenstva. V Belorusiji je velika težava, ker liga ne pripomore k razvoju mladih talentov. Vse je tudi skoncentrirano v Minsku in ekipi v Brestu, v katero se veliko vlaga. Druga stvar je, da je v obdobju razpadanja Sovjetske zveze Belorusija izgubila kakšnih deset let. Mnoge generacije so propadle. Šele zdaj prihajajo na površje mladi igralci, ki ponujajo kakovost reprezentanci in povečujejo konkurenco. To je Slovenija imela od nekdaj. Za nas je nek svetilnik, kako je treba delati z mladimi.

Kako lahko vi pripomorete k temu?

Kot podpredsednik beloruske zveze se veliko pogovarjam o tem s sodelavci. Nekaj dni nazaj smo imeli sestanek na ministrstvu za šport in tam sem komisiji razlagal o svojih izkušnjah iz Slovenije. Te bom poskusil unovčiti v Belorusiji, ker bi bila škoda, če jih ne bi.

Tudi kot trener ali selektor?

Zaenkrat še ne razmišljam o tem.

Veselin Vujović ima podobno zgodbo kot vi, tudi on je velik pečat pustil v Barceloni. Slovenski fantje so bili vedno hitri in spretni, pod njim so zdaj tudi visoki in močni. Je to prava smer?

Trener ekipe je v bistvu kot direktor v firmi. Veliko ljudi je v ozadju in se jih ne opazi, on pa je tisti, ki najbolj izstopa. Videti ga je na televiziji, v časopisih. Toda ni edini, ki je zaslužen za uspeh. Če je z njim reprezentanca osvojila kolajno, mu ne moreš ničesar očitati. Morda bi bilo s kom drugim boljše ali slabše, toda tega nikdar ne bomo izvedeli. Vujović je osvojil kolajno, zato mi ne pade na pamet, da bi izjavil, da ne deluje v pravo smer. Reprezentanca igra zelo lepo, kakovostno, modro, čeprav je zelo veliko mladih fantov; borbeno, nepopustljivo, lahko ji namenim samo pohvalne besede.

Lahko Slovenija tudi na Hrvaškem, kjer bo imela veliko podporo navijačev, pride do kolajne, ali se bomo Slovenci morali sprijazniti, da bodo ti cikli še naprej prihajali bolj poredko?

S kakovostjo in igro, ki jo je Slovenija pokazala na svetovnem prvenstvu, lahko spet ponovi tak rezultat. Drugo je vprašanje, kako dobro se bodo igralci nosili s tem uspehom, ki predstavlja tudi breme. Saj veste, kako gre: zelo težko je doseči velik rezultat, še težje ga je ubraniti. Vseeno verjamem v fante in prepričan sem, da ne bodo razočarali.

Vam je kdo posebej všeč?

Kot posamezniki so vsi zelo dobri, pogledal sem si kar nekaj tekem in na vsaki je izstopal kdo drug. Zato menim, da je prava moč Slovenije v ekipni igri. Ne bi izpostavljal nikogar.

Zdaj ste z družino v Minsku, imate sedemletno Niko in dveletnega Jegorja. Boste vedno ostali v Belorusiji, spomnimo se, da ste omenjali tudi Slovenijo kot dom. Pa Barcelono …

Še danes se z ženo pogovarjava o tem, kje bi živeli. Nisem človek, ki bi načrtoval do konca življenja. Tudi v moji igralski karieri je bilo veliko zasukov. Lansko poletje, ko smo prišli na izlet v Slovenijo, smo se pogovarjali, da bo to vedno ena od naših možnosti. Zdaj sem v takšnem življenjskem obdobju, ko se lahko v trenutku vse obrne na glavo.

Je tudi Španija v igri?

Moja Nika me še vedno sprašuje, kdaj se bomo vrnili domov. Jaz ji rečem, saj si doma. Ona pač razmišlja drugače. Bila je rojena v Španiji, tako kot žena Aljona.

Mislite v Kataloniji?

No, ja. V Kataloniji. Toda žena se noče vpletati v te zgodbe v zvezi z osamosvojitvijo. Ko po televiziji pokažejo Barcelono, ji rečem, le poglej, kaj se dogaja, ko toliko govoriš o tem, da bi šla domov. A ona se raje pretvarja, da bere ali kaj podobnega.

Na koga pa najprej pomislite, ko se odpravite v Slovenijo?

Veselim se srečanja z vsakim, s katerim se dolgo nisem videl. Ko sem pogledal seznam povabljenih v Stožice, sem dobil kar kurjo polt ob vseh teh lepih spominih. Ostali bodo za vedno.