Tiskane izdaje
Ana Gros je bila v prvem delu svetovnega prvenstva deležna skoraj tolikšne pozornosti kot slovenski rokometaši. Nič čudnega, v Metzu je ženski rokomet nadvse priljubljen in Velenjčanka je ena glavnih zvezdnic kluba. V Les Arenes de Metz, kjer si služi kruh in kjer v prostorih VIP visijo tudi njene fotografije, je čustveno navijala za svoje rojake.
Ne samo slovenska sedma sila, tudi francoski časnikarji so se navdušili nad zgodbo o slovenski reprezentantki, še posebno ko so izvedeli, da je Anin očim nihče drug kot predsednik RZS Franjo Bobinac. »Ne morem ravno reči, da sem vajena tolikšnega pompa okrog sebe. Ampak ne jemljem ga kot breme, v veselje mi je. Rada se odzovem na vsako prošnjo za intervju ali fotografiranje,« se soju žarometov ne izmika Grosova, ki je bila presenečena, ko je v največjem regionalnem časniku Le Republicain Lorrain članek o njej zasedel skoraj polovico strani. To se v treh letih, odkar je v Metzu, še ni zgodilo, čeprav je odločila marsikatero tekmo, tudi v ligi prvakinj: »Mislim, da zgolj o meni še ni bilo toliko napisanega, čeprav mediji našim tekmam posvečajo veliko prostora.«
V zadnjih desetih dneh se je počutila kar čudno, ker je bila v dvorani v obratni vlogi. Vajena je zabijati gole na igrišču in navduševati občinstvo, zdaj je bila sama navijačica. »Bilo je drugače, kar malce smešno se mi je zdelo, ko sem sedela na tribuni. Včasih je fino zamenjati vloge, da spoznaš šport tudi iz druge perspektive. Kot gostja sem videla vrvež v zakulisju, spoznala, kako deluje medijsko središče, in podobno. Všeč mi je bilo, ker sem bila lahko sproščena. Na svojih tekmah sem vedno v nekakšnem stresu, tokrat pa sem uživala in se predajala navijaškim strastem. Ogledala sem si vse tekme Slovencev in bila navdušena. Zelo čustveno doživljam tekme, bila sem njihova navijačica številka ena, če se lahko malce pošalim.«
Organizacija prvenstva je zmajčicam, kakršen je vzdevek francoskih prvakinj, porušila vsakodnevni ritem, saj so se morale začasno izseliti iz dvorane. »Res je bilo čudno. Morali smo se preseliti, dve tekmi smo gostili v manjši dvorani na drugem koncu mesta. A ne pritožujemo se, bomo že zdržale, saj je za Metz velika stvar, da je eden od gostiteljev tako odmevnega dogodka,« se je z nujnim zlom sprijaznila Grosova, ki si je tekme ogledala v družbi prijateljic iz ekipe. »Morale so navijati za naše fante, drugače ne bi smele biti z mano,« je dekletom zažugala Grosova, ki se najraje druži z dvema Balkankama, Srbkinjo Slađano Pop-Lazić in črnogorsko vratarko Marino Rajčić, čeprav se dobro razume z vsemi v ekipi. Tej gre zelo dobro: »Prve smo na lestvici, v ligi prvakinj smo se s štirimi točkami uvrstile v drugi del. Imamo dobre možnosti, da se prebijemo med osem najboljših. Prioriteta pa je ubranitev državnega naslova.«
Grosova je igrala za Olimpijo, Krim, Györ in Thüringer HC, preden se je januarja 2014 ustalila v Metzu. Tam pa se desni zunanji igralki, ki je ravno dopolnila 26 let, pogodba počasi izteka. Bo ostala v Franciji? »Nič ni odločenega. Metz mi je novembra ponudil sodelovanje za naprej, jaz pa sem rekla, da bi raje še malce počakala, če se pojavi boljša ponudba. Tu mi je všeč, nič mi ne manjka, igram veliko, francoščina mi ne dela težav. Toda morda bo po treh letih in pol prišel čas za spremembo in nov izziv. Bomo videli, do konca februarja bom že vedela, kako in kaj,« ima sladke skrbi o nadaljevanju kariere Grosova, ki ne bi imela nič proti, če bi se nekega dne vrnila v Krim Mercator, a morda še ni čas za to: »Gotovo si želim priti v finančno stabilen klub. S krimovci sem ves čas v stiku, odkar sem odšla v tujino. Tudi to je ena od opcij,« si Grosova noče zapirati vrat na Krimu, ki je pred dnevi pogodbo s trenerjem Urošem Bregarjem podaljšal do leta 2020, kar je znamenje, da razmišlja dolgoročno in ima ambicije.
Bregar je tudi selektor ženske reprezentance, v kateri ima Grosova pomembno vlogo. Potem ko so Slovenke decembra lani po šestih letih zaigrale na EP na Švedskem in po 12 letih vpisale prvo zmago, želijo ostati na rokometnem zemljevidu in se uvrstiti na letošnje SP v Nemčiji. Junija bodo morale biti na dveh tekmah boljše od starih znank iz Hrvaške. Naloga ne bo lahka, a ne tudi nemogoča, pravi Grosova: »Če bi se nam uspelo uvrstiti še na SP, bi bila res lepa zgodba. Imamo realne možnosti, proti Hrvaticam smo zmagale že v kvalifikacijah za EP v Celju, na EP smo bile pred njimi. Ta reprezentanca ima potencial in verjamem, da bomo rojake navdušile podobno, kot so jih tukaj naši fantje.«
