Slavolok zmage in Eifflov stolp kar v francoskih barvah

Le redko se stvari, posebej če jih načrtuješ veliko časa vnaprej, izidejo povsem po željah. Ena od svetlih izjem je bila zgodba francoskih rokometašev na domačem svetovnem prvenstvu. Slovo od zadnjih »preživelih« iz izjemne generacije Les Experts ne bi moglo biti spektakularnejše.

Vse od decembra 2011, ko je francoska kandidatura na kongresu IHF v Sao Paulu premagala dansko, so Francozi vložili vse napore v to, da bi bil njihov mondial najboljši doslej. Uspelo jim je v popolnosti. Dvorane v šestih mestih so bile nabito polne in ves čas ni bilo niti enega varnostnega spodrsljaja. Ob tem so njihovi trikolori naredili, kar je od njih pričakovala javnost – osvojili zlato kolajno, kar je bil najboljši obliž na rano po razočaranju v finalu OI v Riu de Janeiru.

Že uvod v 25. SP je bil spektakularen. Slavolok zmage je bil obarvan v modro, belo in rdeče, ko so v pariški dvorani Bercy rokometaši Francije in Brazilije odigraliuvodno tekmo. Zatem se je domača reprezentanca preselila v Nantes, kjer so v novi dvorani XXL po vrsti premoč galskim petelinom morale priznati Japonska, Norveška, Rusija in Poljska.

V izločilnih bojih so se Francozi sprva preselili na pokriti nogometni štadion Stade Pierre-Mauroy v Lillu, kjer je bil z 28.010 gledalci dosežen svetovni rekord po obiskanosti rokometne tekme na velikem tekmovanju. Islandci v osmini finala (25:31) in Švedi v četrtfinalu (30:33) so se dobro upirali, a niso mogli pokvariti veselice. Potem se je zgodba vrnila, kjer se je začela: v dvorano Bercy ob Seni. Francozi so v polfinalu premagali Slovenijo (31:25) in se v finalu še enkrat srečali z Norveško. Po izenačenem prvem polčasu (18:17) so prestavili višje in se po zmagi s 33:26 pred 15.609 navijači veselili rekordnega šestega naslova svetovnih prvakov. »Allez les Bleus« je odmevalo daleč naokrog in takrat je bil v tri barve oblečen Eifflov stolp.

Prvenstvo je potekalo pod sloganom Phenomenal Handball in zares so Francozi prikazali fenomenalen rokomet. To je bilo zadnje reprezentančno dejanje za dve legendi – »hobotnico« Thierryja Omeyerja in »Air France« Daniela Narcissa. Oba sta sodelovala že na SP 2001, ko so Francozi gostili tekmovanje in osvojili rokometni Mt. Everest. Takrat se je začela zgodba Les Experts pod vodstvom Clauda Onestaja, ki je nasledil še enega velikana Daniela Constantinija. Slednji je francoski rokomet dvignil iz povprečja, ko je leta 1995 generacijo Jacksona Richardsona prvič pripeljal na vrh in uspeh ponovil omenjenega leta 2001.

Onesta, ki je s Francijo osvojil tri naslove (2009, 2011, 2015) ter vmes še OI 2008 in 2012, se je s selektorskega stolčka umaknil po finalu OI v Riu, kjer je Francija presenetljivo izgubila proti Danski s 26:28. Nasledil ga je eden najvidnejših članov Les Experts Didier Dinart, ki je bil prej kot pomočnik v Onestajevi senci, vendar je skupaj s še enim članom zlatega rodu Guillaumom Gillom v celoti upravičil pričakovanja. Onesta je uspeh vajenca spremljal iz častne lože, zdaj je namreč na Francoski rokometni zvezi koordinator vseh selekcij. Njegov največji biser je bil kajpak prvi rokometni zvezdnik na svetu, Nikola Karabatić, veliki prijatelj slovenskega kapetana Vida Kavtičnika. Karabatić je bil vesel tudi za svojega »Vidka«, ki je žrtvoval koleno za zmago proti Hrvaški v nepozabni tekmi za bron, zaradi katere je 25. SP z zlatimi črkami zapisano tudi v zgodovini slovenskega rokometa.

Karabatić in Kavtičnik, nekoč soigralca v Kielu in Montpellieru, se utegneta kmalu spet srečati, saj je pred vrati euro na Hrvaškem. Tam bodo Francozi spet eni glavnih favoritov, pa četudi bodo imeli močno spremenjeno reprezentanco. V deželi sira in vina rokomet namreč že dolgo ni več obstranska stvar v globoki senci ragbija in nogometa, je strateški državni projekt in zato ni čudno, da so bile lani prav vse francoske selekcije št. 1 na svetu. Češnja na torti je bila zlata kolajna francoskih rokometašic na nedavnem SP v Nemčiji, kar je bila najboljša reklama za euro, ki ga bo decembra letos gostila – Francija. Richardsona, Omeyerja, Dinarta, Narcissa, bratov Guillauma in Bertranda Gilla, Jeroma Fernandeza in drugih ni več na igriščih, a rokometna marseljeza se še dolgo ne bo izpela …