Tiskane izdaje
Ljubljana - Celje nima najdaljše, ima pa najbogatejšo rokometno tradicijo na Slovenskem. Toda nikdar ni osvojilo naslova jugoslovanskega prvaka. Slovan ga je, leta 1980, leto zatem pa zaigral v finalu pokala državnih prvakov proti Magdeburgu. To je bil vrhunec ljubljanskega rokometa, ki se se mu v začetku novega tisočletja približale Prule 67 z osvojitvijo naslova slovenskega prvaka (2002) in igranjem v polfinalu lige prvakov.
Po neslavnem propadu tradicionalne valilnice talentov s Prul se je začelo obdobje majhnih vzponov in globokih padcev moškega rokometa v slovenskem glavnem mestu. Kdo bi lahko preštel vse visokoleteče zgodbe Slovana, ki so se prav vse klavrno končale? Z izpadi v nižjo ligo, dolgovi, obtoževanji in iskanjem izmuzljive pravice na sodiščih.
Brez Jankovića ne gre
Denič, Kastelic, Tominec, Maček, Cvijič, Ficko in še bi lahko naštevali trenerska imena, ki so na Kodeljevem v tem desetletju doživela razočaranja, tudi seznam direktorjev in predsednikov je pester, vsi pa imajo skupnega imenovalca - župana Zorana Jankovića. Res ima rad šport in se lahko pohvali z marsikaterim projektom, toda vsaj pri rokometu imajo pri njem vselej prednost njegove krimovke.
Vseeno se zdi, da je Slovanu - ob županovem nujnem blagoslovu - le uspelo najti nišo, iz katere bi se lahko razvila uspešna zgodba. Danes je bila na sedežu javnega zavoda Lekarne Ljubljana na Komenskega 11 podpisana morda zgodovinska petletna pogodba o sponzorstvu. Petletna! Pod njo je podpisan prokurist LL Grosist Marjan Sedej, vplivnež in nekdanji predsednik Rokometne zveze Slovenije.
Seveda še zdaleč ne gre za zneske, ki jih je svojčas dajala Kolinska, višina vložka je po slabi slovenski navadi poslovna skrivnost, ampak Slovan je končno dobil trdne temelje, potem ko je saniral večino dolga. Za to gredo zasluge novemu predsedniku kluba Krištofu Mlakarju, še enemu veljaku iz glavnega mesta, direktorju javnega podjetja VO-KA, Vodovod-Kanalizacije, ki bo v bližnji prihodnosti izvedlo megalomanske infrastrukturne projekte v mestni občini.
Novinarska konferenca je bila slabo obiskana, toda hitro je bilo jasno, da ne gre še za en slamnati poskus reševanja nesrečnega Slovana. Klub ima vizijo, postavil je temelje, ki jih ima vsak uspešen klub - od fotografa in piarja navzgor. Sekretar kluba Edo Javor je prvi operativec, direktorska funkcija je malce zamegljena. Prihodnji četrtek bo seja skupščine kluba, na kateri bodo spremenili statut. Na vprašanje, ali bo Goran Dujić, pred leti glavni v pisarni Krima Mercatorja, še imel vlogo izvršnega podpredsednika, je bil odgovor negativen.
Dujić na stranskem tiru
»Goran bo morda ostal v klubu, toda takšnih pristojnosti ne bo imel več,« je bil glede gostobesednega Dujića, ki si je nekaj časa delil direktorski stolček z Stanetom Ostreličem, jasen predsednik Mlakar, ki je ekipi zastavil jasen cilj - obstanek v ligi. Če tega ne bo, pade vsa finančna konstrukcija. Slovan je po slabšem začetku sezone nazadnje vpisal lepo zmago proti Jeruzalemu, toda boj bo zelo trd. Trener Bojan Čotar zaupa fantom, vseeno pa ne bi imel nič proti okrepitvi, ki bi mu olajšala nalogo. Izziv je mikaven, sponzor Sedej je že nakazal možnost nagrad, če bi se rdečim »tigrom s Kodeljevega« uspelo uvrstiti v končnico za prvaka, kamor vodijo štiri mesta v desetčlanski ligi.
Uvodna Sedejeva izjava po podpisu pogodbe je bila pomenljiva. »Vrednote Lekarne Ljubljana in preko nje družbe LL Grosist so na nek način identične. Naše skupno poslanstvo je skrb za psihično in fizično zdravje ljudi. Kljub izjemno negativni zakonodaji glede lekarniške dejavnosti smo se odločili ostati zvesti športu in opraviti družbeno odgovornost. Od kluba nihče ne pričakuje, da bo prvi, želel bi pa, da ne izpade iz lige in da nas ne bo sram. Ni vse v denarju, veliko je v srcu. Računam, da se srečamo v končnici. Potem pa bo padel tudi kakšen aneks,« je namignil Sedej in predsednik Mlakar mu je obljubil, da se poteze ne bo sramoval: »Slovan je finančno iz najhujšega, v športnem delu se je prebil v prvo ligo, a kar je morda še najbolj pomembno, po mnogih ljubljanskih šolah je vzpostavil šolo rokometa. Ta denar bo ključen za nadaljevanje tega projekta.«
Seveda bo največji pritisk na trenerju Čotarju, ki ima nehvaležno nalogo: z ekipo, ki ima talent, a veliko premalo izkušenj, narediti dober rezultat. »Ta vložek pač moramo upravičiti. Rastemo in tekme v tekmo in iz treninga v trening, verjamem, da bomo dosegli cilj,« je dejal Primorec, »dobri stari slovanovec« Čotar, bivši pomočnik selektorja Borisa Deniča.
Celjanom se zaradi nekdanjega najhujšega tekmeca Slovana še ni treba bati za primat. Časi Krivokapića, Bojovića, Mahneta in drugih se verjetno na Kodeljevem ne bodo ponovili, a morda bo glavno mesto vendarle dobilo stabilnega prvoligaša in dalo nove zormane, brumne, natke ...
