Slovenci v en glas: Nismo še rekli zadnje

Pariz – Potem, ko na petih svetovnih prvenstvih med letoma 1995 in 2007 ni prišla višje od desetega mesta, se je slovenska rokometna reprezentanca z zmago proti Rusiji še tretjič zapored prebila med najboljšo osmerico, kar je lep dosežek za pomlajeno vrsto selektorja Veselina Vujovića. Priložnost za pravi podvig pa je na pladnju. Če bo jutri v četrtfinalu boljša od Katarja, ki je izločil Nemčijo, se bo borila za kolajne.

Kaj lahko stori ena tekma! Če bi Slovenija izgubila, bi to marsikomu pustilo dolgoročne posledice, če ne celo travme. Dežurni kritiki bi prišli na svoj račun, velik del javnosti bi izlil gnojnico na igralce in predvsem Vujovića, ki bi mu očitali, da ni nič drugega kot šarlatan z razvitim čutom za samopromocijo. Oslabljena ruska reprezentanca brez poškodovanih Pavla Atmana in Sergeja Harboka res ni bila nič posebnega, toda zmaga je bila za Slovence velika kot Eifflov stolp. Po debaklu s Španijo se je od src odvalila ogromna skala, preboj v četrtfinale pomeni izpolnitev cilja. Tudi če bo Slovenija proti Katarju izgubila, ji nihče ne bo mogel ničesar očitati, če se bo le borila po najboljših močeh. Mnogi fantje, ki so se prvič znašli v tako izpostavljenih vlogah, pa bodo bogatejši za neprecenljive izkušnje.

Slovenci so bili v prvem polčasu v krču, načelo jih je breme favoritov, bili so pod vtisom znamenite dvorane Bercy, za nameček je bil pogled na ruske hruste zastrašujoč. Še Matej Gaber je priznal, da se je počutil kot palček, ko se je boril za prostor na šestmetrski črti. Zaostanek dveh golov ob polčasu je zbujal skrb, da bodo Slovenci spet podlegli svojim dvomom. Bila je odveč, na začetku drugega dela sta sveža Marko Bezjak in Blaž Janc naredila razliko, Slovenci so še dvignili ritem, ki mu vse bolj živčni Rusi niso mogli slediti, hkrati so se prepirali s francoskima sodnicama, ki sta se vse bolj nagibali na stran lepo vzgojenih Slovencev. Da Vid Kavtičnik, Jure Dolenec in Gaber obvladajo francosko, je samo pomagalo. »Ko sem ju zagledal, sem se kar zgrozil. Slabe izkušnje imam z njima, zdi se mi, da imata Montpellier na piki. Ampak tokrat jima res ne morem ničesar očitati,« je dvojčici Bonaventura pohvalil Dolenec, ki se je prebudil in odigral najboljšo tekmo na tem SP. Kavtičniku je vidno odleglo, veliko mu pomeni kapetanska vloga in slovensko barko je varno pripeljal med elito: »Ponosen sem na fante. Smo super reprezentanca, ki tudi, kadar ji ne gre po načrtih, ostaja mirna in enotna.«

Ključna je bila slovenska serija 5:0 (Janc 3) za vodstvo s 23:18. Rusi niso imeli odgovora. Na velikem tekmovanju je z dvema goloma debitiral Jan Grebenc. Še boljši je bil Borut Mačkovšek. Spet je bil dobri stari Maček in ne slabi stari Maček, kot ga je opisal Vujović po porazu s Španijo. »Mislim, da je bila priložnost še za kakšen strel več, a se ne pritožujem. Rusi so nas v prvem polčasu malce presenetili, mi pa smo bili preveč v krču. V drugem polčasu smo se vendarle sprostili in zaigrali našo igro, Rusom je pošla sapa, saj so višji in težji od nas,« je razložil Mačkovšek (strel 5:4), ki spet spominja na igralca iz Španije 2013, kjer je bila Slovenija četrta. Tam je zmagi proti Rusom sledilo t. i. čustveno praznjenje, ki je Slovencem na zadnjih dveh tekmah preprečilo kolajno. Miha Zarabec trdi, da tokrat tega škodljivega stranskega učinka ni bilo. »Saj ni bilo potrebe. Uvrstitev v četrtfinale je realen rezultat za nas. Opravili smo samo en del cilja, zdaj pa nas čaka še težji posel in potem morda borba za kolajne,« je povedal Zarabec, ki ni pričakoval, da bo naslednji tekmec Katar, zato jo govoril zgolj o Nemcih in napovedoval najboljšo igro Slovenije. »Zaro« proti Rusom ni bil v najboljši dnevni formi, v prvem polčasu je storil kar nekaj napak, vendar je bil zaslužen, da so se Rusi utrudili, ko so ga preganjali po igrišču.

Vujović po Zarabčevih besedah ob polčasu ni zganjal preplaha in ni uporabljal sočnih besed. »Bil je miren, lepo nam je dal navodila, kako in kaj. To je bilo bolj koristno, kot če bi nas nadrl,« šok terapija ni po okusu Zarabca, ki pa je slišal nekaj krepkih v drugem polčasu, ko se je njegova zamisel končala z izgubljeno žogo. »Ali si si tole sam izmislil?« je nanj vpil Vuja. Takrat je bilo sicer že vse odločeno, pa vseeno: »Saj poznate Vujovića, ponavadi mi nič ne reče, a ker nisem upošteval navodila, je pač moral nekaj narediti v poduk meni in vsem drugim.«

Igralec tekme je bil Darko Cingesar, neutrudni borec v obrambi in racionalni strelec v napadu. Vseh šest njegovih strelov je našlo cilj. Po Mačkovšku, Bezjaku in Matevžu Skoku je tudi on dobil ročno uro. Šele dobro leto je reprezentant, pa že velja, da kadar je »Cingi« pravi, je prava tudi Slovenija … »Kar preveč mi laskate. Kot pravi Vujović, mi smo veriga in če en člen popusti, moramo drugi pomagati, da vse skupaj spet deluje. Ura? Lepa je. Je potrditev, da sem odigral dobro, ampak nismo še končali. Čas je, da naredimo velik skok.«