Tiskane izdaje
Malmö – Več očitkov kot pohval je bil deležen Franjo Bobinac, odkar je pred osmimi leti prevzel predsedovanje Rokometni zvezi Slovenije. Zato mu je uspeh slovenske reprezentance z uvrstitvijo na olimpijske igre prinesel še dodatno mero zadoščenja. V Malmöju je skupaj s fanti zapel znano Avsenikovo »Mi ga spet žingamo« in z žametnim glasom očaral svojega izbranca Veselina Vujovića.
Dolgo ste že na čelu RZS, bili so vzponi in padci, kakšni občutki vas prevevajo, ko pomislite, kaj je uspelo Sloveniji tukaj na Švedskem?
Veseli smo, za nami so trije čudoviti dnevi, polni prave energije. Rad primerjam glasbeni orkester z ekipo v vrhunskem športu. Orkester ima dirigenta, vendar se v njem natanko ve, kdo ima kakšno vlogo. Po dolgem času sem zaznal pravo uglašenost. Fantje so res dihali drug za drugega. Tukaj so bile tri vrhunske ekipe in med njimi so bile le minimalne razlike, o čemer so pričali tudi rezultati, ki so bili skoraj identični. Šlo je za las, vse tri reprezentance bi si zaslužile odhod na olimpijske igre. Tisto nekaj, kar odloča, je lahko preblisk posameznika, ampak v vrhunskem športu sta vedno na prvem mestu kolektiv in moštveni duh. Zelo sem bil navdušen, ko sem videl, da so tudi rezervni igralci s klopi dajali energijo fantom na igrišču. Prisotna je bila samozavest, ki je januarja na EP na Poljskem še ni bilo zaznati. Mislim celo, da je bilo koristno, da je čir dvoma počil v Vroclavu. V reprezentanci so se pogovorili in si nalili čistega vina ter vzpostavili zaupanje. Vujović je bil tarča mnogih kritik, tudi upravičenih. Njegov uspeh z Zagrebom, ki ga je pripeljal v četrtfinale lige prvakov, pa je dal še nek dodaten impulz Slovencem, da so bolj verjeli vanj kot sicer.
Očitki so bili tudi na vaš račun, ko ste junija lani kljub pomislekom stroke in javnosti za selektorja ustoličili Vujovića. Vam je zdaj kaj odleglo?
Seveda so občutki dobri. Ampak moram spet poudariti, da so bili takrat trije kandidati in Vujović je bil samo eden od njih. Zdelo se mi je, da ima reprezentanca dovolj znanja, vendar je bilo treba nekaj storiti na psihološkem področju. Samozavest loči vrhunske reprezentante od tistih, ki so vedno blizu uspeha, pa jim nikoli zares ne uspe. Podobno je pri vseh drugih športnih panogah. Prvih 30 ali 50 na lestvici pri tenisu ali smučanju obvlada svoj posel in med njimi so malenkostne razlike. Glavna razlika je v glavah. Vujovića sem predlagal in potrdil ravno zato, ker se mi je zdelo, da reprezentanca potrebuje nekoga, ki jo bo znal povezati.
Tik pred kvalifikacijami ste na seji predsedstva RZS izrazili podporo Vujoviću in zatrdili, da njegova služba ni ogrožena ne glede na razplet. Ste s tem želeli razbremeniti reprezentanco?
Točno to. S to potezo sem želel zaščititi ekipo, pa tudi selektorja pred tem, da bi bilo na njem nepotrebno breme. Če bi začeli razmišljati, kaj se bo zgodilo, če jim ne bo uspelo, bi lahko bilo zelo moteče. Zato sem preprosto potegnil črto in povedal, da v nobenem primeru ne bo sekanja glav. S tem sem morda vam novinarjem vzel nekaj osti, sem pa gotovo prinesel nekaj mirnosti v ekipo.
Kakšni bodo učinki uvrstitve na OI za rokometno zvezo in panogo nasploh?
Neprecenljivi. Že po prvi in drugi tekmi sem dobil ogromno čestitk iz vrst športnih delavcev, kolegov poslovnežev in tudi politikov. To je res velik uspeh in sigurno bomo od olimpijskega komiteja deležni tudi finančne podpore. V Riu bo izjemen športni dogodek in razmišljamo o tem, da bi RZS, podobno kot v Katarju in na Poljskem, hkrati organizirala poslovno-turistični dogodek. Brazilija ni privlačna samo iz športnega zornega kota, ampak tudi z gospodarskega vidika, četudi je v tem trenutku njena ekonomija nekoliko slabša.
Vseeno bo šlo predvsem za športni izziv, mar ne?
Seveda, tudi naši rokometaši ne bodo šli v Rio na kopanje, ampak zato, da bodo doživeli vrhunec kariere. Všeč so mi bile besede Vujovića takoj po zadnji tekmi, češ da s tem cilj ni izpolnjen. Če je uvrstitev na OI sama sebi namen, je škoda, da smo se tako namučili, da smo prišli do te točke. Gremo se borit za najvišja mesta. Verjamem, da je ta reprezentanca zmožna priti do polfinala, to pa že pomeni bitko za kolajne. Prav gotovo pa je sposobna doseči najboljšo olimpijsko uvrstitev doslej, tj. izboljšati osmo mesto iz Sydneyja.
Kako ste si lahko kot vodja velikega koncerna, kot je Gorenje, vzeli kar štiri dni časa, da ste si ogledali vse tekme? Ste čutili, da se pripravlja nekaj velikega?
No, bil je podaljšani konec tedna in bilo je malce lažje. Uspelo mi je tudi združiti prijetno s koristnim in še v petek sem imel v Københavnu pomemben poslovni sestanek. Razlika je bila samo v ponedeljku, ko sem moral preložiti nekatere obveznosti na kasneje. Bilo je vredno.
Zaradi klubskih obveznosti reprezentanca ni dopotovala skupaj v Slovenijo, kjer bi ji navijači lahko priredili lep sprejem. Razmišljate, da bi vseeno nekako počastili ta uspeh?
To je usoda vrhunskega športa. Pred nami je liga prvakov, tu so klubska prvenstva in vse drugo. Žal mi je, da ne moremo organizirati sprejema, kakršnega bi si ekipa zaslužila. Morda ob kakšni drugi priložnosti, še najboljše po Riu.
Je skrivnost, kar ste povedali igralcem v slačilnici po tekmi z Iranom?
Moj pristop je zdaj malce drugačen kot prej. Zdaj že tako dobro poznam fante, da lahko vsakega posebej objamem in mu čestitam. Z vsemi imam dober odnos. V slačilnici smo seveda nazdravili zmagi, kakšnih dolgih govorov pa ni bilo. Bil pa je ob začetku priprav na Čatežu, kjer sem reprezentantom jasno in glasno povedal, kaj od njih pričakuje Slovenija. Bil je motivacijski nagovor, podoben tistemu pred odločilno tekmo z Makedonijo na SP v Katarju, ki nam je v bistvu prinesla te kvalifikacije. Po takšnem uspehu, kot smo ga doživeli tukaj v Malmöju, pa ni čas za velike govore, ampak pristno veselje in ponos. Lahko pa fantje pričakujejo novo »dozo« že junija pred kvalifikacijami za SP in vsekakor avgusta pred OI.
