Tiskane izdaje
Ljubljana – Selektorje največkrat pokopljejo kompromisi in tudi pri Veselinu Vujoviću se je zgodba začela podirati tik pred začetkom EP, ko je bil pri vstavljanju zadnjih kamenčkov v igralski mozaik preveč dovzeten za nasvete. Teden po bridkem slovesu od Vroclava se Črnogorec zaveda, da bo moral v prihodnje ostati zvest samemu sebi, če želi Slovenijo popeljati na OI v Rio.
Kako zdaj gledate na 14. mesto in prvo slovo Slovenije po prvem delu EP?
Morali bi storiti več. Nočem se izgovarjati na smolo, toda izguba dveh zunanjih igralcev, kakršna sta Jure Dolenec in Klemen Cehte, je bil tik pred zdajci hud udarec za nas, sploh v današnjem rokometu, v katerem prevladujejo strelci z razdalje. Poglejte Poljsko, pri kateri 22 od 27 golov prispeva zunanja vrsta. Podobno je pri Norvežanih. Še naprej stojim za svojimi besedami, da brez učinkovitih »bekov« ne moreš doseči vrhunskega rezultata.
Kje se je zalomilo?
Vedno obstaja nek ključni trenutek. Ko se zgodi, se tega niti ne zavedaš. Proti Švedski je bil, ko je Dragan Gajić zapravil sedemmetrovko, s katero bi prvič prešli v vodstvo. Proti Španiji bi verjetno zmagali, če se Dean Bombač ne bi odločil za neizdelan met, in morda bi bilo drugače, če bi Gašper Marguč proti Nemčiji izkoristil »zicer«, s katerim bi ušli za štiri gole. To so bili samo najbolj očitni detajli, ki so vplivali na razplet. Seveda nikogar ne krivim, vsi so hoteli najboljše. Ta spoznanja nam lahko samo koristijo za naprej. Zdaj že z nestrpnostjo pričakujemo informacijo, s kom se bomo srečali v olimpijskih kvalifikacijah, pa tudi, kje se bo turnir odigral.
Na Poljskem ste namignili, da bi utegnila biti aprila slovenska reprezentanca spremenjena. Kako?
To bomo šele videli, ko bo čas za to. Ekipa ima kakovost, mora pa se bolje prilagoditi novemu sistemu ter predvsem pokazati več želje, požrtvovalnosti in samozavesti.
Veliko gnojnice je bilo zlite na kapetana Uroša Zormana, češ da je miniral reprezentanco od znotraj, Gajić pa je že zatrdil, da je njegove reprezentančne zgodbe konec ...
Morda so se kakšne stvari zgodile mimo mojega vedenja, a za Zormana lahko rečem, da se je od začetka do konca obnašal profesionalno. Nisem zaznal stvari, ki so se pojavile v časopisih. Kakšne posebne pravice in ugodnosti je od prej imela določena skupina reprezentantov, ne vem. Prepričan pa sem, da je pregrobo govoriti o tem, da je Zorman kogar koli miniral. Kot trener tega nisem občutil. Mogoče je bolj točno, da telesno in igralsko ni več na vrhuncu. Moj odnos z Gajićem pa je že v štartu šel v napačno smer, a to niti ni bilo ključno. Zanimala me je samo forma in moja prvotna ocena, da sploh ne bi smel iti na EP – pa tudi ne Sebastian Skube – se je potem izkazala za pravilno.
Torej ju sploh ne bi smeli povabiti?
Ko sem postal selektor, sem vas prosil, da mi dovolite pravico do napake. Seveda spremljam slovenske medije in kolumne. Ljubše bi mi bilo, če bi avtorji vse to zapisali pred začetkom EP in ne po njem, ko je lahko biti pameten. Zdaj tudi sam vem, kje sem se zmotil.
Razočarani Gajić je dan pred odhodom v Vroclav zapisal, da med vama ni t. i. kemije. Čemu niste poklicali koga drugega?
Ko se je poškodoval Dolenec, sem se pogovoril s svojimi sodelavci in jim jasno povedal, da je moja prva želja Žiga Mlakar in druga Blaž Janc. Mlakar je denimo tipični »gol-igralec«, kakršnega bi potrebovali na Poljskem. Toda rekli so mi, da ni bil v sistemu in da je Gajić vendarle bolj pomemben. Jaz sem to upošteval.
Saj ste vendar vi strokovnjak in odgovarjate za rezultat. Mnenja reprezentančnega direktorja in podobnih vam ne bi smela zamegliti pogleda.
No, na tem sestanku sta sodelovala tudi Zorman in Gorazd Škof kot najbolj izkušena igralca in tako pomembne odločitve nisem hotel sprejeti na lastno pest. Bal sem se sicer, da bo Gajić vse skupaj razumel kot degradacijo in bo užaljen. Toda poslušal sem nasvete in verjel zlasti Zormanu, ki je zastavil besedo zanj. Nisem pa pričakoval, da se bo »Gajo« vrnil povsem brezvoljen. Krivda je moja.
Nekateri trdijo, da je Zorman preveč dominanten, da duši nekatere igralce, kot je Borut Mačkovšek in še kdo. Kaj porečete?
Morda je nekaj v podzavesti, ampak povedal bom takole: če ima igralec značaj, srce in kakovost, mu nihče ne more do živega in se nikogar ne boji. Mačkovšku, če ste ga že omenili, manjka še veliko, da bi dozorel in postal pravi igralec. Vem, da gre Zorman mnogim v nos, a nočem, da se tako kakovosten igralec, legenda, ki je toliko dala slovenskemu rokometu, poslovi skozi majhna vrata in na grd način. Zasluži si spoštovanje in RZS bi toplo priporočil, da Uroša zadrži v športnih vodah, ko bo nekega dne sklenil kariero.
Kako naprej? Z vami je Slovenija napredovala v obrambi, bržčas se boste zdaj posvetili napadu.
Prav gotovo. Na naslednje priprave bom povabil Mlakarja, Janca, Nejca Cehteta, seveda tudi Jureta Dolenca in Klemna Cehteta, pa Vida Levca in morda še koga. Kdo si bo izboril mesto v ekipi, ne vem, toda moramo iskati rešitve. Imamo dobre krožne napadalce, sijajna krila in organizatorje igre, vendar to ni dovolj. To je vedel moj predhodnik Denič in s to težavo se bo srečal tudi naslednik. Potrebujemo strelce od daleč. Saj vidite, kako je pri drugih reprezentancah. Kadar zmanjka rešitev v napadu, se pač nekdo dvigne z 10 metrov in zabije gol. Mi pa želimo vse zadetke doseči s črte ali krila, kar je samomor.
Pri nekaterih reprezentancah, kakršni sta nemška ali norveška, tudi igralci, ki ne merijo več kot 190 cm, zlahka zadevajo od daleč …
Kot takšni so se izoblikovali skozi leta in delujejo v drugačnih ligah, kjer je poudarek na telesni moči. Svojim igralcem dopovedujem, da se ne zavedajo, kakšni napori, trud in energija so potrebni, da bi prišli do rezultata. To je bila velika šola zanje in zame. Tukaj sem šele sedem ali osem mesecev, skupaj to pomeni dobrih 30 dni dela z igralci. V tem času je nemogoče videti celotno sliko.
Pa boste odslej kot nekoč v igralskih letih bolj razmišljali s svojo glavo, kot pa poslušali ljudi, ki bi se morali ukvarjati s čim drugim kot dajanjem nasvetov?
Jasno, dobil sem svojo lekcijo in izučilo me je.
