Tiskane izdaje
Z današnjim ustoličenjem Veselina Vujovića za 13. rokometnega selektorja in Uroša Šerbca za njegovega pomočnika Franjo Bobinac zavestno tvega in zastavlja ugled v športni Sloveniji. V skoraj sedmih letih predsedovanja RZS ni imel prav veliko sreče s kadrovanjem. Sprva je zaupal dvojcu Jeršič-Pungartnik in ugriznil v vabo z Noko Serdarušićem, ki se ni izkazal, a je vsaj posredoval nekaj znanja Borisu Deniču. Zatem se je Bobinac ujel v še eno celjsko past in za generalnega sekretarja zveze nastavil Mitjo Gobca, čigar mandat je bil kratek – Goran Cvijič je bila smotrnejša izbira. Nadalje, na svojo pest je degradiral Primoža Porija in žensko reprezentanco prepustil Ivici Rimaniću, pod katerim so Slovenke nazadovale; še slabša je bila odločitev za Toneta Tislja, ki je reprezentanco spravil na dno, preden je krivuljo vendarle malce zasukala Marta Bon …
Vsaj dve stvari pa si lahko šteje v čast. Presekal je gordijski vozel in z Andrejem Juratovcem končal sodniške zdrahe, ki so dušile slovenski rokomet; druga uspešna zgodba je bila z Deničem, ki je Sloveniji prinesel 4. mesto na SP v Španiji in v Katarju ohranil sanje o tretjem olimpijskem nastopu. Zdaj naj bi njegovo delo nadgradil legendarni Vujović, prvi naj rokometaš na svetu. Mandat bo začel junija proti Slovaški in Latviji, zatem ga januarja čaka EP na Poljskem, ki bo v bistvu generalka za aprilske olimpijske kvalifikacije. Če bo vročekrvni Črnogorec v sedlu zdržal vsaj eno leto, bo to bržčas pomenilo, da bo Slovenija nastopila v Riu 2016, po čemer odkrito hrepeni Bobinac.
Veliki šef skrbi za svojo javno podobo, toda več kot na glas javnosti da na nasvete ozkega kroga laičnih prišepetovalcev (Boštjan Kozole, Bojan Cizej, Bor Rozman ...) in svojih operativcev (Cvijič in reprezentančni direktor Uroš Mohorič). Sedmo silo raje usmerja, kot jo posluša, najbolj pa bode v oči, da se ni takoj pogovoril z ljubljencem množic Brankom Tamšetom, s katerim se je barantalo kot na tržnici, preden je Celje prižgalo rdečo luč. Le kaj mora »Branč« še osvojiti, da si bo pridobil veljavo na Leskoškovi 9e? Če je nekaj videti kot zlato, se sveti kot zlato in je težko kot zlato, je velika verjetnost, da je res – zlato. Očitno je to povezano z dogodki iz časa, ko se je Tamše postavil na stran ekipe in se zameril nekaterim v Gorenju, kjer ima Bobinac glavno besedo, ter se moral kot šampion posloviti iz Rdeče dvorane. Če drži pravilo, da se igralci ne ločijo na stare in mlade, temveč na dobre in slabe, čemu to ne bi veljalo za trenerje?
Pred vodstvom RZS in njenim novim dirkalnim konjem, ki je sicer hiter, a težko ukrotljiv, je veliko izzivov in tudi zaprek. »Vujo Veliki« in asistent »Šerbo magic«, prav tako nekdanji sijajni rokometaš, si zaslužita priložnost in podporo. Vujović je v Skopju in zdaj Zagrebu pokazal, da ima v sebi žar. Nekaj je gotovo: pod »Vujom Velikim« bodo slovenski fantje spet igrali rokomet po moško. Ne bo mu lahko, imel bo malo kredita in težko nalogo: poskrbeti za vrhunske izide in hkrati osvežiti reprezentanco, v kateri se mesto odpira Zarabcu in še komu, ki niso mogli prodreti v Deničev krog zaupanja. Vsak Vujovićev spodrsljaj bo pod drobnogledom, a dokler s tribun ne bo zaslišal: »Branko, Branko!«, bo vedel, da je na pravi poti … Pa srečno!
