Tekma vseh tekem s kekci ali rožleti?

Doha – »United we stand, divided we fall« je znana fraza, njen slovenski sorodnik je rek: »v slogi je moč«. Ne bi mogel biti ustreznejši za slovenske rokometaše, ki jih ob 16.30 čaka izziv rodu – dvoboj osmine finala SP z Makedonci. Če bodo stopili skupaj, se lahko nadejajo uspeha, sicer jih čaka neslavno slovo.

»Pustimo se presenetiti,« je ta konec tedna pogost stavek med tistimi, ki v Katarju tako ali drugače spremljajo nastope Slovencev. Pet tekem v predtekmovanju je ponudilo malo razlogov za optimizem. Prešerna volja s štarta priprav v Zrečah ni nakazovala, da se bodo fantje mesec kasneje v bitko leta podali s tolikšnimi dvomi in skrhanimi odnosi. Nekatere izjave po porazu proti Španiji niso bile nič kaj obetavne. So se mar zasitili drug drugega? »Mislim, da bi morali nekateri brzdati svoj ego,« je med drugim dejal Jure Dolenec. »Vsak naj najprej pri sebi razčisti, kaj si sploh želi storiti na tem SP,« je na dušo tovarišem pihal Dragan Gajić. »Prosim, ne sprašujte me ničesar,« ni želel izjave dati Dean Bombač. Pravzaprav še najbolj mirno deluje človek, od katerega bi to najmanj pričakovali – Denič. »Ko je vsa ekipa na robu živčnega zloma, si pač ne smem privoščiti, da še mene zagrabi panika. Potem lahko gremo res vsi skupaj k vragu,« razlaga Denič, ki bi si med gašenjem požarov v reprezentanci lahko nadel kar modro čelado.

Je duh, ki je reprezentanco krasil na EP 2012 in SP 2013 ter po vmesnem padcu tudi v kvalifikacijah za to SP, še tu ali tava nekje v puščavi? Še vedno ni nič izgubljenega. Če bi Sloveniji uspelo premagati Makedonijo, in tega je gotovo sposobna, bi bile vse zamere v hipu nepomembne. Osnovni cilj, kvalifikacije za OI 2016 v Riu, bi bil izpolnjen, nad fanti bi bilo samo še nebo. Vprašanje za milijon tukajšnjih rijalov pa se glasi: kako sprožiti zdaj že znameniti 'klik' v glavah, ki bi Slovencem omogočil, da bi spet pokazali igro in strast, kot so ju junija proti Madžarom ali pred tem proti Ukrajincem, ko so robustnežem tudi s pestmi pokazali, kdo je gospodar. Predsednik RZS Franjo Bobinac, ki se je sinoči vrnil v Katar, že ne more uprizoriti govora v slogu Williama Wallacea iz filma Pogumno srce, Deničeve besede gredo (pre)pogosto skozi ušesa, zato mora Uroš Zorman opraviti poslanstvo in zediniti ekipo. »Saj se ne moremo kar tako posloviti,« pravi kapetan in snuje, kako bo kar najbolje dvignil moralo. Na predlog, naj si fantje skupaj pogledajo zadnjih 10 minut srhljivke z Madžari, odgovarja: »Morda pa res …«

Makedonci kajpak niso noben »bav-bav«, če odštejemo Kirila Lazarova, imajo malo vrhunskih rokometašev. Ekipa Ivice Obrvana je v povprečju za centimeter nižja in kilogram lažja od Deničeve ter kot najstarejša na SP že v zatonu. Krasi pa jo nekaj, kar Slovencem manjka: žar. Če so pogovori o slovenski reprezentanci podobni zdravniškemu seminarju, se samooklicani potomci Aleksandra Velikega prav začudijo, če jih kdo povpraša o poškodbah: vsi bi šli v boj tudi z eno nogo, če bi bilo treba. Ace Jonovski je, denimo, tri tekme odigral z zvitim gležnjem …

Luka Žvižej je dan preležal z vročino, a naj bi bil danes nared, Klemen Cehte je sprožil nekaj lepih projektilov in bo verjetno prvič v kadru. Sinočnji trening je le vseboval nekaj več čustev in Denič je povzdignil glas: »Zdaj imam pa tega dovolj. Že pet let ponavljamo iste stvari. Kar povejte, ali želite igrati kot baletke ali možje!« je igralce zbadal Denič in si pozneje privoščil še nič hudega sluteče makedonske novinarje: »Tako ste si želeli Slovence in tako ste zaverovani v zmago. No, tukaj smo, vaši smo. Naj se vidi, kdo je kdo,« je bil spet v svojem »filmu« Denič: »Makedonci igrajo najpočasnejši rokomet na svetu in me prav zanima, ali nas bodo lahko zaustavili. Prepričan sem, da Zormana ne morejo.«

Makedonci imajo svoje adute, imeli bodo glasno podporo navijačev, večina – tudi trenerja Slavko Goluža in Ljubomir Vranješ – jih razglaša za favorite. A Deničeva ocena, da danes nič ne bo odvisno od njih, temveč zgolj od Slovencev, se zdi kar na mestu. Fantom nihče ne bo zameril izgubljenih žog in zapravljenih »zicerjev«, če bodo le pokazali željo, srčnost, borbenost, s katerimi je mogoče nadoknaditi slabosti. Sami pa se morajo najprej odločiti, ali se bodo na igrišču dvorane Al Sadd pojavili kot »kekci« ali »rožleti.«

Pustimo se presenetiti …