Tiselj: Ko bo enotnost, bodo tudi uspehi

Tomaž Tomšič, nekdanji reprezentant: V desetih letih se je precej spremenil način rokometne igre, ta je zdaj precej hitrejša kot v naših časih. Francoski rod z Nikolo Karabatićem, ki zdaj dominira, je takrat začenjal vzpon, mi pa smo bili v najboljših letih. Res smo si želeli to kolajno in imeli smo prednost domačega igrišča. Srčno upam, da to ni bilo zadnje odličje za slovenski rokomet. V Španiji smo bili lani blizu, morda nam uspe prihodnje leto v Katarju, če se bomo tja uvrstili. Slovenija ima premajhno bazo igralcev, da bi bila redno med kandidati za najvišja mesta.

Vesel sem, ker je naš uspeh mnogo otrok spravil v rokometne šole, podobno kot je zdaj s košarko, pri kateri se je vpis po nekaterih podatkih povečal za 30 odstotkov. Zato menim, da bi moralo biti v Sloveniji še več takšnih prireditev, ki so tudi promocija našega turizma in države. S tekmovalnega vidika moram reči, da smo storili maksimum, četudi je bilo po finalu nekaj grenkega priokusa. Nemci so bili tedaj zares superiorni, mi pa smo bili iztrošeni po zmagah proti Franciji in Hrvaški.

Morda bi morali igralci srebro bolje unovčiti in se hitreje odpraviti v tuje klube. Sploh pa se mi zdi, da bi moralo več srebrnih rokometašev imeti pomembno vlogo v našem rokometu, slovenskem športu in tudi državi nasploh.

Aleš Praznik, predsednik strokovnega sveta RZS: Moram priznati, da z večjo mero nostalgije gledam na čase, ko si je naš rokomet utiral pot in se z Rolandom Pušnikom prvič uvrstil na veliko tekmovanje. V razvoju slovenskega rokometa vidim tri prelomnice – prva je bil nastop na EP 1994 na Portugalskem, kjer smo vzeli točko velesili Danski. Druga je bila osvojitev srebra na EP, tretja osvojitev 4. mesta na SP v Španiji.

Domače EP je močno povečalo prihod otrok v klube, zanimanje za rokomet je bilo neprimerno večje, kot je danes. Po nastopu v polfinalu SP ni bilo zaznati bistvenega povečanja. Slovenski rokomet je veliko pridobil z organizacijo prvenstva, o kateri lahko govorim samo s superlativi. Glede dediščine, ki jo je zapustilo, pa težko govorim natančno. Naš rokomet je še vedno konkurenčen. Pogosto imamo težave ob prestopu iz mladinskih v članske vrste. Če bi se primerjali z Dansko in Francijo, so naši mladinci in kadeti konkurenčni. Verjamem, da bomo še želi uspehe, če bo organiziranost prava. Premoremo veliko talenta in imamo dobro stroko, logistika pa je svetlobna leta za konkurenco. V tem je največ rezerv. Ko sem gledal Francoze, kako so razbili Dance v finalu, sem se vprašal, ali so res tako dobri ali gre zasluga tudi sistemu, ki je dobro organiziran in financiran. Menim, da je slednji skoraj odločilen.

Tone Tiselj, nekdanji selektor: Najbolj pomembna pri našem uspehu je bila enotnost. Enotnost tako pri igralcih, trenerski ekipi, vodstvu RZS in tudi medijih. Enotnost daje slovenskim ekipam vrhunske rezultate, razklanost jih preprečuje.

Verjamem, da je domače EP pripomoglo k osvojitvi kar nekaj kolajn na mladinskih prvenstvih, saj je povečalo interes pri mladini. Mislim pa tudi, da bi moral tisti rod iztržiti še kaj več. Toda ni bilo več enotnosti in zato tudi ne želenih rezultatov. Osnova je bila dobra. Na SP v Tuniziji nam je zmanjkal zgolj en gol za polfinale, nato se je zgodba razdelila in razklala. V Švici smo na EP imeli najboljšo reprezentanco sploh, zrelo za kolajno, pa se je v njo naselil razdor, začel se je boj za položaje. Tudi umik predsednika RZS je k temu pripomogel, predsedniki so se menjavali in enotnosti ni bilo več.

Seveda obstaja možnost, da se bo Slovenija še kdaj okitila z odličjem. Imamo dobre trenerje in dovolj mladih igralcev, ki so že osvajali kolajne v svojih kategorijah. Toda delovanje RZS se je v teh letih poslabšalo zaradi splošnega stanja v državi. Za zdajšnjo člansko vrsto bosta ključni tekmi z Madžarsko. Cilj je še vedno Rio, po katerem bo prišlo do sprememb. Tudi po tem bodo prišle močne generacije in če bodo imele ustrezno podporo, bodo lahko posegle med najboljše.

Vid Kavtičnik, slovenski reprezentant: Res je, da me je to nepozabno leto 2004 postavilo na rokometni zemljevid in me izstrelilo v svet. Ampak profitirali smo vsi, ki smo bili zraven. Zahvala gre ljudem, ki so EP pripeljali v Slovenijo in se izkazali z odlično organizacijo, ter seveda navijačem.

Ko si mlad, niti ne razmišljaš o tem, da je bila to morda zadnja priložnost igrati pred svojimi navijači na velikem tekmovanju. Toda kariera hitro mineva in šele zdaj se zares zavedam, kako velika stvar je bila to. Sicer pa je težko primerjati tisto reprezentanco z zdajšnjo. Prvič, rokomet je zdaj čisto drugačen. Domače prvenstvo je tudi nekaj posebnega. Vsi so bili z nami, vsi so nas podpirali, imeli smo maksimalne razmere za delo. Zdaj so okoliščine drugačne. Seveda je zveza še vedno z nami in se trudi po svojih najboljših močeh. Tudi homogenost v ekipi je primerljiva s tisto izpred desetletja. Prav ta nam daje moč v primerjavi z reprezentancami, kot so Francozi in Španci, ki imajo igralcev na pretek. Srčno verjamem, da kolajna z EP 2004 ni bila zadnja za Slovenijo. Samo z enotnostjo in velikim prijateljstvom lahko namreč majhna nacija nadoknadi slabosti v primerjavi z velesilami. Zame ne bi bilo lepšega, kot da bi pred rojstvom mojega sina (rok ima konec junija) v kvalifikacijah izločili Madžare in se uvrstili na SP v Katarju.