Uroš Zorman: »Lahko bi osvojili več, a nič ne obžalujem«

Rio de Janeiro – Uroš Zorman v 15-letni reprezentančni karieri ljubiteljev rokometa nikoli ni puščal ravnodušnih. Njegove igralske kvalitete nikoli niso bile sporne, a včasih je navduševal z izjemnimi potezami, drugič paral živce zaradi zaletavosti in vročekrvnosti. Predvsem pa nikoli ni obrnil hrbta izbrani vrsti, ki se je z njim vzpenjala, padala in znova pobirala – po rekordnih 224 nastopih se je od slovenskega dresa poslovil kapetan z veliko začetnico.

Za vami je izjemna sezona, v kateri ste se z izbrano vrsto uvrstili na OI, s Kielcami osvojili ligo prvakov. Le njen konec, ki pomeni tudi slovo od izbrane vrste, ni bil takšen, kakršnega ste si želeli.

Če bi mi pred nekaj meseci kdo ponudil konec reprezentančne kariere v olimpijskem četrtfinalu, bi ga sprejel z odprtimi rokami. V Riu pa smo želeli in pričakovali več, po dobrih igrah v prvem delu tekmovanja smo si tudi zaslužili več. A na odločilni dan tega nismo ponovili. Danci so zasluženo v polfinalu. Vsi gremo domov dvignjenih glav, v zadnjih štirih mesecih smo v Slovenijo povrnili rokometno evforijo. Sploh zadnje dni so navijači spet živeli z nami in to je najpomembneje. Porušili smo zid med rokometom in javnostjo. Pokazali smo pripadnost, domoljubje, srčnost in bojevitost, na koncu tudi to, da smo iz mesa in krvi. To so vrline, ki štejejo in se jih ne da izničiti v 60 minutah igre.

Pa vendarle. Pred tekmo z Danci ni bilo več čutiti tiste nalezljive energije in samozavesti, ki vas je krasila med olimpijskimi kvalifikacijami in nato tudi v Braziliji. Kam sta izpuhteli?

Moramo biti realni, ni šlo le za pomanjkanje naboja ali želje. Ne iščem izgovorov, a prenizki in telesno prešibki smo za to, da v 12 dneh odigramo šest tekem na vrhunski ravni, še posebej, če so tekmeci tako kakovostni, kot so bili Danci. Morda smo tudi pregoreli v veliki želji. Danci so bili boljši, še tiste priložnosti, ki smo si jih prigarali, sta njihova vratarja ubranila. Počasi so gradili prednost tudi na tem, da naša obramba ni delovala, kot bi morala. V olimpijskem četrtfinalu je vsaka malenkost pomembna, skupek vsega, kar je šlo narobe, nas je pokopal. Sanj je bilo konec.

Za Slovenijo ste nastopili na 13 velikih tekmovanjih. Kako visoko bi postavili ta olimpijski turnir?

Rezultatsko na tretje mesto, za srebrno kolajno na domačem EP leta 2004 in 4. mesto na svetovnem prvenstvu leta 2013 v Španiji. Po kolektivnem duhu in igrah reprezentance pa je bil morda celo naš najboljši doslej. Ali pa drugi najboljši za Španijo, kjer smo z lepo in hitro igro prišli do polfinala. Tu nam je ta stopnica na žalost manjkala. Nima smisla veliko gledati v preteklost, gledati je treba naprej. Pred fanti, ki ostajajo v reprezentanci, je svetla prihodnost. Morajo pa se iz te tekme tudi kaj naučiti in nadaljevati iz olimpijskega izhodišča. Če bodo tako dobro delali še naprej, bi morali biti med najboljšimi ekipami na vseh velikih tekmovanjih v prihodnjih štirih letih.

Odhajate mirne vesti v reprezentančni pokoj? Ste dosegli, kar ste lahko?

Zdaj pa res lahko mirne vesti pospravim reprezentančni dres, čeprav je slovo grenko. Ponosen sem, da sem kapetan takšne ekipe in takšnega kolektiva.

Kot reprezentant ste igrali pod vodstvom devetih različnih selektorjev – Matjaža Tominca, Nika Markoviča, Toneta Tislja, Slavka Iveziča, Kasima Kamenice, Mira Požuna, Zvonimirja Serdarušića, Borisa Deniča in Veselina Vujovića. Po čem je izstopal Črnogorec, ki vas je po 12 letih čakanja popeljal na OI?

Ob tej priložnosti ne bi delal razlik med selektorji. Vsak je bil poseben, vsak mi je dal nekaj, tako kot vsi trenerji v klubski karieri. Od vsakega sem se nekaj naučil, vsakemu se lahko tudi zahvalim za vse priložnosti, ki so mi jih ponudili. Vsi so bili izkušeni, vsi so obvladali svoj posel. Zavedati se moramo, da nas ne bi bilo tu ne le brez Vujovića, temveč tudi brez vseh trenerjev prej. Reprezentančna zgodba se je gradila veliko let.

Kaj bo reprezentanca pogrešala brez vas, kaj ji bo manjkalo?

To je bolj vprašanje za reprezentante, ki ostajajo. Morda jim bo manjkalo nekaj pozitivne športne predrznosti. Ko se bodo naučili še to, jim bo šlo lažje. Poglavitne so tudi izkušnje, te so proti Dancem manjkale marsikateremu našemu reprezentantu. Izključitve, ki so nas drago stale, so bile čista neumnost. Ko bodo fantje izkušenejši, bodo močnejši.

Kaj boste pogrešali?

Klapo, druženje s soigralci. V Riu smo se imeli super, čeprav so bile bivalne razmere precej slabše, kot smo vajeni na drugih velikih tekmovanjih. Nič nas ni iztirilo, če ni bilo tople vode, če je kad puščala, če hrana ni bila najboljša. Živelo nas je po šest v enem stanovanju, a je bilo vzdušje odlično. Vedno smo iskali pozitivne plati in ne negativnih.

Ali vseeno kaj obžalujete iz bogate reprezentančne kariere? V preteklosti je imela Slovenija poimensko tudi precej močnejše zasedbe kot sedaj, a ji z izjemo domačega EP nikoli ni uspelo pritisniti pike na i.

Glede na igralce, ki smo jih imeli, bi lahko osvojili kakšno kolajno več, a je že moralo biti tako, kot je bilo. Ničesar ne obžalujem.

Očitno je, da slovo od reprezentance za vas ni lahko, se boste vanjo vrnili v drugi vlogi, morda nekoč kot selektor? Imate trenerske ambicije in žilico?

Pustimo to še ob strani, tako daleč še ne razmišljam. Imam še veljavno pogodbo s klubom in tudi še igralske ambicije. Trenerstvo me zanima, ali imam žilico, boste videli in vedeli vi ter komentirali in kritizirali. Pustimo času čas.

Sodeč po telesnih zmogljivostih, ki ste jih pokazali v zadnjem letu, ne kaže, da bi se morali kmalu umakniti z igrišč. Koliko časa boste še vztrajali?

Če bi sodil po zadnjih mesecih, bi lahko potegnil kariero še za nekaj časa. Ko prihajaš v zrela športna leta, moraš bolj gledati na vse podrobnosti, na prehrano, na način življenja. Menim, da sem glede tega našel pravo pot. Telesno sem postal močnejši, kot sem bil. Je pa ta čas utrujena glava. Pogodbo s Kielcami imam še za eno sezono, bomo videli, kako se bo vse skupaj odvijalo. Ni vse odvisno le od mene. Otroci rastejo, počasi prehajajo v puberteto in razmišljati moram tudi o tem.