V Franciji le začetek velike zgodbe

Urh Kastelic ni ime, ki bi zvenelo znano v slovenskih domovih, a njegov nosilec je na dobri poti, da se to spremeni. Potem ko je v mlajših selekcijah redno prejemal odličja in vzbujal strahospoštovanje pri vrstnikih, je pri 20 letih rokometni vratar iz Krškega že debitiral za člansko reprezentanco. Na prvi tekmi svetovnega prvenstva proti Angoli je v drugem polčasu z nekaj obrambami pokazal, da je iz pravega testa.

Selektor Veselin Vujović je presenetil, ko je Kastelica sploh povabil na priprave v Zreče, še bolj, ko ga je uvrstil med potnike za svetovno prvenstvo, in še bolj, ko ga je prijavil za tekmo proti Angoli, ki jo je Slovenija v Metzu dobila z 42:25. Kastelic je leta 2015 osvojil srebro na svetovnem mladinskem prvenstvu v Rusiji, leto prej je bil s kadetsko vrsto zlat na olimpijskih igrah mladih na Kitajskem. Toda klica v člansko vrsto ni bilo mogoče pričakovati že zdaj. Za njim je nesrečen prvi del sezone pri Mariboru, kamor so ga dali na posojo pri Celju Pivovarni Laško.

Soočenje z odgovornostjo

»Že to, da sem bil zraven na pripravah, mi je veliko pomenilo, ker sem bil večji del sezone poškodovan in sem šele pred kratkim začel braniti za Maribor. Lepo je, ko ti selektor zaupa in te ima v svojih dolgoročnih načrtih. Res sem samo debelo pogledal, ko je sporočil, da bom jaz branil ob Matevžu Skoku. Urban Lesjak ima vendarle veliko več izkušenj kot jaz. Toda pride čas, ko se je treba spoprijeti z odgovornostjo. Zelo sem vesel, da se mi je ta priložnost ponudila že pri 20 letih,« je bil po tekmi v Les Arenes de Metz presrečen visokorasli Kastelic.

Občutek, ko vratar na velikem tekmovanju ubrani prvo žogo, je izjemen. »Dobro, da se je zgodilo kar hitro, to vratarju veliko pomeni za samozavest. Prvi tekmec ni bil iz najvišjega razreda, a nič hudega, to je najvišja raven za športnika in moram biti zadovoljen. Mislim, da priložnosti še bodo,« Kastelic upa, da to ni bil njegov zadnji nastop tukaj v Franciji. Kdo ve, morda bo med vratnicama dočakal tudi konec prvenstva: »Iz tekme v tekmo se bom trudil prepričati selektorja.«

Dvometraš

Kastelic v rokometnih logih še zdaleč ni neznanka. Že nekaj let se govori, da bo dolgo krojil prihodnost reprezentance, zaradi njegovih 200 centimetrov višine ga primerjajo z Benom Lapajnetom pa tudi zvezdnikom Kiela, Dancem Niklasom Landinom. Slovenija od njega veliko pričakuje, kar pa mu ni v breme. »Na te stvari gledam kot na izziv, želim upravičiti pričakovanja, se truditi po najboljših močeh. Lepo je, če imaš podporo in ljudje o tebi lepo govorijo. To je samo dodaten motiv. Sicer pa nimam nekih posebnih vzornikov, od vseh vratarjev, ki jih podrobno spremljam, hočem pobrati kaj dobrega in nekaj svojega dodati.«

V reprezentanci ima kar nekaj znanih obrazov. »Ta pomladitev mi je prišla kot naročena, saj veliko fantov poznam od prej iz kluba in reprezentance. Tako mi je bilo precej lažje. Ritem z velikih tekmovanj mi je tudi znan, zdaj je okrog mene več ljudi in dvorane so večje, vendar je vse dokaj podobno. Te izkušnje, ki smo si jih pridobili v mlajših kategorijah, so bile neprecenljive,« se je kot riba v vodi znašel Kastelic, ki si sobo v hotelu deli z Darkom Cingesarjem, nekdanjim soigralcem iz Tabora.

Ekipne ambicije v ospredju

S cilji na SP se mladi športnik ne obremenjuje, niti svoje promocije ne postavlja v ospredje: »Rokomet je ekipni šport in v ospredju morajo biti ekipne ambicije. Jaz bi bil vesel tudi, če bi bil ves čas na tribuni in bi fantje na vseh tekmah zmagali. Tukaj smo zato, da se izkažemo kot reprezentanca, da dosežemo neki lep rezultat in poskušamo presenetiti.«

Kastelic se je rodil 27. februarja 1996. Iz Krškega je v Celje prišel že leta 2012, ko je imel komaj 16 let. Prvi letnik gimnazije je opravil v Brežicah, potem se je preselil na Kajuhovo gimnazijo v Celju in jo tudi končal. Medtem se je kalil pri tamkajšnjih kadetih in mladincih, zaradi prevelike konkurence v članski ekipi je bil najprej posojen v Slovan, potem v Maribor. »Odločitev za posojo v Maribor je bila gotovo smotrna in koristna, ker sem bil v Celju še premlad, na tribuni pa še nihče ni postal igralec. Prejšnja sezona je bila odlična, v tej me je zaustavila poškodba, ampak zdaj sem spet nazaj,« je po operaciji zapestja povsem okreval Kastelic, ki se bo poleti spet vrnil v Celje, kjer namerava ostati: »Upam, da se bodo fantje tudi v tej sezoni uvrstili v ligo prvakov, ki je moj naslednji veliki cilj. Veselim se vrnitve, Celje je pač naš največji klub.«

Šport in rokomet v genih

Po opravljani maturi izobraževanja ni obesil na klin. »Lani sem vpisal informatiko v Mariboru, vendar zaradi prevelikega števila vaj to ni bilo združljivo s treningi, zdaj pa študiram marketing na daljavo po spletu, to mi bo zneslo tudi iz Celja.« Šport in rokomet ima v genih. »Tudi oče je bil vratar v Krškem in je bil v generaciji z Urošem Šerbcem, s katerim sta bila sošolca. Toda zgodaj je končal kariero, zdelala ga je bolezen, hkrati je odprl podjetje,« je razkril Urh, ki ima poleg sestre dvojčice tudi starejšega brata Matica, 23-letnega kapetana Krškega.

V nasprotju z večino vrstnikov fant s številko 99 na dresu ne navija za Barcelono, Real Madrid, Chelsea, Bayern … Srce mu bije za splitski Hajduk. »Rad spremljam nogomet in tudi vse druge športe. Na Hajdukove tekme grem, kadar smo na morju. Tam je res lepo.«

Ni čudno, da so mu v glasbi najljubše dalmatinske melodije: »Sem pač bolj za morje kot hribe.«