Včasih jo je strah, a trdna vera ji prežene skrbi

Tujci v Sloveniji: Daniela de Oliveira Piedade, rokometašica Krima Mercatorja.

Objavljeno
17. februar 2013 10.20
DANIELA PIEDADE
Špela Robnik, šport
Špela Robnik, šport

Pozitivna. Prijazna. Nasmejana. Sonček. Borka. Takšne in podobne stvari sem doslej o njej poslušala in brala, nato pa se prepričala tudi sama. Življenjska energija brazilske rokometašice Krima Mercatorja, ki je lani jeseni preživela možgansko kap, je res neverjetna. Sploh ker se je tako hitro pozdravila in se vrnila na igrišče.

Toda pogovor se ni začel z njeno osebno tragedijo, temveč je najprej nanesel na njeno tekočo nemščino, v kateri je spregovorila, ko smo se z njo srečali na enem zadnjih treningov Krima pred nedeljskim gostovanjem v ligi prvakinj na Madžarskem. Nič čudnega, brazilska rokometašica je tako rekoč Dunajčanka, glede na to, da je v avstrijskem glavnem mestu pri Hypu preživela zadnjih deset let. Selitev v Ljubljano zato ni bila šok. »Res je, v klubu na Dunaju sem preživela enajst sezon, toda s Krimom je prišel nov izziv. Tukaj naj bi ostala tri leta, morda še kakšno leto dlje. Evropa je v tem času postala moj drugi dom, tu se odlično počutim,« je povedala 33-letna športnica in takoj navdušila s svojo odprtostjo in zgovornostjo. Vseeno je priznala, da ji na začetku ni bilo lahko, saj je zelo navezana na svojo družino.

»Brez njih ne bi mogla živeti. Dobro se razumemo, držimo skupaj. Starši so me vedno podpirali in me spremljali na moji športni poti. Še posebno oče, prišel je na vsako tekmo,« je dejala o svojih najbližjih, ki jih še vedno zelo pogreša. Toda tudi čas v Avstriji je hitro mineval, domotožje pa so ji lajšale številne rojakinje na Dunaju. Poleg tega se je vsako leto redno vračala v domovino, kdaj pa kdaj so jo v Evropi obiskali tudi domači. »Mame k temu dolgo nismo prepričali, saj se je izjemno bala leten­ja. Tudi oče si težko vzame čas, je pa večkrat prišel brat z družino. Bili so navdušeni nad življenjem v Evropi,« je razkrila.

Čeprav ljubi svojo domovino, se je v vseh teh letih dodobra navadila na »evropske standarde« in jih ne bi več zamenjala, se pa zaveda, da se bo po končani karieri verjetno vrnila v Južno Ameriko. »Tukaj vse deluje, kakor mora, stvari so urejene. Imam lepo stanovanje, dobro službo. To bom v Brazilijo gotovo pogrešala,« se je že ozrla v prihodnost. A o tem bo razmišljala, ko bo čas za to. Zdaj je pred njo zgodba v Ljubljani.

Razočarana nad snegom

»Ko sem prišla v Krim, so me v klubu takoj odpeljali na ogled mesta. Bila sem presenečena, kako lepo je. No, pravzaprav se ne razlikuje veliko od Dunaja. Slovenija je lepa dežela, mislim, da bi bilo lepo tukaj živeti,« je povedala o svojih prvih vtisih. Najbolj se navdušuje nad tukajšnjo arhitekturo, saj je svojčas v Braziliji to študirala, a žal nikoli končala. »S soigralkami se odlično razumemo, še zlasti s tujkami se velikokrat družimo v prostem času, saj smo tu same. Vedno se rada lotim ali naučim česa novega, a sem rada tudi doma, rada čistim in kuham,« je v smehu še dodala.

Se je kot prebivalka vročega Sao Paula težko privadila na mraz in zimo? »Ne, nikakor. Ko sem bila še v Braziliji, sem komaj čakala, da vidim sneg. Očitno pa so bila moja pričakovanja previsoka. Ko sem ga videla prvič, sem bila kar malo razočarana. Na Dunaju ga je bilo vedno bolj malo. Lepše je bilo, ko so me nekoč odpeljali na eno od avstrijskih smučišč,« je povedala in se pohvalila, da je tam stopila celo na smuči. »Mislim, da mi je kar šlo. V Braziliji sem veliko časa preživela na rolerjih in zdi se mi, da mi je to pomagalo pri ravnotežju. Seveda je precej drugače, pomagal mi je inštruktor. Če bi imela več časa, bi gotovo še poskusila, tako pa moram tudi paziti, da se ne poškodujem,« je svojo smučarsko izkušnjo omenila Piedadejeva, ki se je sicer pred začetkom rokometne kariere ukvarjala z atletiko. Tekla je na 100 m in skakala v daljino.

Po kapi psihično še močnejša

Polna življenja in željna novih izzivov se je ravno ob začetku svoje zgodbe v Ljubljani, konec lanskega septembra, znašla pred hudo preizkušnjo, svojo največjo ljubezen pa bi kmalu izgubila. Doživela je namreč možgansko kap. Čeprav je sprva slabo čutila desno stran telesa, težko je govorila in se premikala, je po zgolj štirih mesecih spet na igrišču, kakor da se ni zgodilo nič. Kakor je dejala, ima le v desni dlani še malo hecen občutek, drugače pa posledic ne čuti. »Zdravljenje je bilo zame zelo težko, a je potekalo hitro. Še ko sem bila v Sloveniji, sem opazila, da se mi je že vračal občutek, premikala sem že desno nogo. Le moj govor je bil še zelo slab. Portugalsko skoraj nisem znala, bolje mi je šlo nemško,« se spominja nesrečnih dogodkov, po katerih se je vrnila v domovino.

Tam je bil njen napredek ekspresen, bolje je govorila, vračala se ji je tudi moč in že je lahko spet začela trenirati. Toda vseeno ni bila čisto mirna. Kap je vendarle pustila tudi nekaj psihičnih posledic. »Bilo me je strah, spraševala sem se, kaj, če ne bo vse v redu. Kaj, če se mi to zgodi znova? Toda zdravniki so me pomirili, menda pri 30 odstotkih ljudi ne ugotovijo vzroka. Prepričali so me, da si s tem ne smem delati skrbi. Bilo mi je težko, a sem naposled to sprejela. Poskušam ostati mirna in psihično močna, se prepričati, da bo vse vredu,« je povedala krožna napadalka pri Krimu.

In tako se njena rokometna zgodba nadaljuje. V rokometu želi vztrajati vsaj do olimpijskih iger v Riu de Janei­ru leta 2016, na katerih si želi nastopiti z domačo reprezentanco. To bi bil zanjo popoln zaključek kariere. »Poskusila bom, seveda pa ni vse odvisno le od mene,« je dejala, upajoč, da se ji po treh olimpijskih nastopih (v Atenah, Pekingu in Londonu) morda le uresniči dolgoletni cilj – olimpijska kolajna. Izpolnitev sanj bi sicer zanjo pomenila tudi zmaga v ligi prvakov. »Tega si želim, ker že dolgo igram v klubih, ki so tega sposobni. Prej Hypo, zdaj Krim. Trdno verjamem, da se mi ta želja lahko uresniči.«