Najprej oče, nato še sin: Vid Kavtičnik potrdil, da se poslavlja
Leto 2021 pomeni prelomnico na življenjski poti kapetana slovenske rokometne reprezentance Vida Kavtičnika, ki se je odločil za konec poti poklicnega igralca.
Odpri galerijo
Vid Kavtičnik je bil dolga leta ikona slovenske reprezentance in nazadnje tudi njen kapetan. FOTO: Tomi Lombar/Delo
Kot je v izjavi za STA sporočil njegov oče, Jožef Kavtičnik, bo Vid Kavtičnik v sredo odigral zadnjo rokometno tekmo v karieri, in sicer v francoskem prvenstvu v majici kluba iz Nimesa.
»Vid bo po 21 letih igranja rokometa v velenjskem Gorenju, Kielu, Montpellieru, Aixu in Nimesu ter 20 let igranja v slovenski reprezentanci na sredini tekmi v Istresu končal svojo uspešno rokometno pot, lahko bi zapisali tudi pravljico,« je v izjavi sporočil Jožef Kavtičnik.
Sedemintridesetletni Kavtičnik se je lani preselil v vrste Nimesa. Pred tem je bil eno sezono član francoskega kluba Aix, med letoma 2009 in 2019 je igral za Montpellier in z njim v sezoni 2017/18 osvojil tudi ligo prvakov.
Pred prihodom v Francijo je štiri leta igral za nemškega rokometnega velikana iz Kiela, z njim je med letoma 2005 in 2009 štirikrat slavil v domačem prvenstvu, leta 2007 pa osvojil tudi najbolj imenitno klubsko tekmovanje na stari celini, ligo prvakov. Dvakratni udeleženec olimpijskih iger in dolgoletni pomembni član slovenske izbrane vrste je leta 2017 z reprezentanco osvojil bronasto kolajno na svetovnem prvenstvu v Franciji, pred tem se je s Slovenijo leta 2004 veselil srebrne kolajne na domačem evropskem prvenstvu.
Na lanskem januarskem evropskem prvenstvu na Švedskem in Norveškem ter v Avstriji je bil član Slovenije, ki je osvojila četrto mesto, a zaradi poškodbe ni igral. Kavtičnik je odigral 197 tekem za slovensko izbrano vrsto. Po številu nastopov so pred njim le Uroš Zorman, Luka Žvižej, Beno Lapajne in Tomaž Tomšič. Na njih je dosegel 543 golov.
»Nikoli ne dovoli, da bi ti strah pred tem, da te izločijo, preprečil igranje,« je za uvod poslovilnega zapisa na Facebooku legendarnega igralca baseballa Baba Rutha citiral Kavtičnik. »Pravijo, da se vsaka lepa zgodba mora končati. To sredo končujem kariero profesionalnega rokometaša. 21 let je bilo polno lepih spominov, napolnjenih z zmagami, vzponi in padci, poškodbami ter popotovanji do okrevanja, ki so me le še učvrstila pred naslednjim korakom na moji poti. Kot 16-letnik sem se preizkusil pri mojem domačem klubu RK Gorenje Velenje. V istem letu sem debitiral za slovensko državno reprezentanco. Počutim se privilegiranega, da se je moja kariera hitro razvijala in da sem pri 21 letih zapustil Slovenijo in se pridružil legendarnemu klubu iz Nemčije (THW Kiel). Štiri leta kasneje sem se pridružil MHB - Montpellier Handball v Franciji in v zadnjih dveh letih sem igral pri Pays d'Aix Université Club Handball in USAM Nîmes Gard,« je nadaljeval Kavtičnik.
»Skozi življenje sem iskal in premikal meje, prek tega sem se poskušal spomniti na svoj cilj in uživati v procesu. Vsaka poškodba in neuspeh sta me naredila še bolj osredotočenega, da se vrnem še močnejši. Največji zaklad v moji karieri so bili ljudje, ki sem jih srečal na poti. Dali so mi energijo in mi stali ob strani, me podpirali. Rad bi se zahvalil mojim staršem, moji sestri in mojim otrokom ter vsem mojim soigralcem, klubom, trenerjem, navijačem in pokroviteljem za vse lepe trenutke, ki smo jih v moji karieri doživeli. Danes je tudi nov začetek. Začenjam iskati nove meje in rast, vneto pa jih pričakujem z velikim optimizmom, odprtim srcem in nasmehom na mojem obrazu,« je sklenil Kavtičnik.
»Vid bo po 21 letih igranja rokometa v velenjskem Gorenju, Kielu, Montpellieru, Aixu in Nimesu ter 20 let igranja v slovenski reprezentanci na sredini tekmi v Istresu končal svojo uspešno rokometno pot, lahko bi zapisali tudi pravljico,« je v izjavi sporočil Jožef Kavtičnik.
Sedemintridesetletni Kavtičnik se je lani preselil v vrste Nimesa. Pred tem je bil eno sezono član francoskega kluba Aix, med letoma 2009 in 2019 je igral za Montpellier in z njim v sezoni 2017/18 osvojil tudi ligo prvakov.
V družbi Zormana, Žvižeja, Lapajneta in Tomšiča
Pred prihodom v Francijo je štiri leta igral za nemškega rokometnega velikana iz Kiela, z njim je med letoma 2005 in 2009 štirikrat slavil v domačem prvenstvu, leta 2007 pa osvojil tudi najbolj imenitno klubsko tekmovanje na stari celini, ligo prvakov. Dvakratni udeleženec olimpijskih iger in dolgoletni pomembni član slovenske izbrane vrste je leta 2017 z reprezentanco osvojil bronasto kolajno na svetovnem prvenstvu v Franciji, pred tem se je s Slovenijo leta 2004 veselil srebrne kolajne na domačem evropskem prvenstvu.
Na lanskem januarskem evropskem prvenstvu na Švedskem in Norveškem ter v Avstriji je bil član Slovenije, ki je osvojila četrto mesto, a zaradi poškodbe ni igral. Kavtičnik je odigral 197 tekem za slovensko izbrano vrsto. Po številu nastopov so pred njim le Uroš Zorman, Luka Žvižej, Beno Lapajne in Tomaž Tomšič. Na njih je dosegel 543 golov.
Poškodbe so ga le še učvrstile
»Nikoli ne dovoli, da bi ti strah pred tem, da te izločijo, preprečil igranje,« je za uvod poslovilnega zapisa na Facebooku legendarnega igralca baseballa Baba Rutha citiral Kavtičnik. »Pravijo, da se vsaka lepa zgodba mora končati. To sredo končujem kariero profesionalnega rokometaša. 21 let je bilo polno lepih spominov, napolnjenih z zmagami, vzponi in padci, poškodbami ter popotovanji do okrevanja, ki so me le še učvrstila pred naslednjim korakom na moji poti. Kot 16-letnik sem se preizkusil pri mojem domačem klubu RK Gorenje Velenje. V istem letu sem debitiral za slovensko državno reprezentanco. Počutim se privilegiranega, da se je moja kariera hitro razvijala in da sem pri 21 letih zapustil Slovenijo in se pridružil legendarnemu klubu iz Nemčije (THW Kiel). Štiri leta kasneje sem se pridružil MHB - Montpellier Handball v Franciji in v zadnjih dveh letih sem igral pri Pays d'Aix Université Club Handball in USAM Nîmes Gard,« je nadaljeval Kavtičnik.
»Skozi življenje sem iskal in premikal meje, prek tega sem se poskušal spomniti na svoj cilj in uživati v procesu. Vsaka poškodba in neuspeh sta me naredila še bolj osredotočenega, da se vrnem še močnejši. Največji zaklad v moji karieri so bili ljudje, ki sem jih srečal na poti. Dali so mi energijo in mi stali ob strani, me podpirali. Rad bi se zahvalil mojim staršem, moji sestri in mojim otrokom ter vsem mojim soigralcem, klubom, trenerjem, navijačem in pokroviteljem za vse lepe trenutke, ki smo jih v moji karieri doživeli. Danes je tudi nov začetek. Začenjam iskati nove meje in rast, vneto pa jih pričakujem z velikim optimizmom, odprtim srcem in nasmehom na mojem obrazu,« je sklenil Kavtičnik.
