Pogled strokovnjaka: Vsi enakopravni, vsi enaki

Slovenija je imela na poti do pariškega čudeža srečo z razporedom, a podobnega v preteklosti ni izkoristila.

Objavljeno
30. januar 2017 00.43
ROKOMET Slovenija - Hrvaška
Miro Požun
Miro Požun
Kako bi opisal pot do kolajne? Začel bi z za nas strokovnjake in morda bolj poučene navijače precej pomenljivimi potezami selektorja Veselina Vujovića. Pred prvenstvom je spremenil okostje ekipe, pomladil je moštvo, se odrekel nekaterim starejšim igralcem in sprožil nekaj kritik. Tudi med starejšimi trenerji, ki nekako sočustvujemo s starejšimi igralci, saj jih imamo nekako za svoje, da smo jih ustvarili in da se jih ne da kar odpisati. A treba je priznati, Vujović je povlekel prave poteze. Rezultat je merilo vsega.

Do zadnje bitke s Hrvaško je prišla Slovenija spočita. To je bila Vujovićeva zasluga, saj je vse prvenstvo igral s 13, 14 igralci. Imeli so dovolj moči. Ko so delovali nemočno, so zaradi tega, ker niso imeli samozaupanja, naredili preveč tehničnih napak in imeli nekaj smole. Vse to je bila posledica vloge favorita. V podzavesti je bilo, da lahko zmagajo, ker so bili Hrvati utrujeni. Tri četrtine tekme so bili Hrvati resnično premočni, bili so vrhunski, a le zaradi Slovencev. Ko so naši ujeli ritem in uvideli, da zmorejo, so bili tekmeci iz minute v minuto bliže nokavtu. Hrvaški selektor Babić je šel v finiš s preutrujenimi ključnimi igralci. Epilog je bil ta, da niso vedeli, kje stojijo in kje imajo glave. Zdelo se je, da so naši igrali na atomski pogon.

Slovenija je na poti do pariškega čudeža imela srečo z razporedom, a podobnega je v preteklosti že imela in ga ni izkoristila. Zmaga Katarja nad Nemčijo je odprla vrata raja, saj je znano, da nam nemški slog igre ne ustreza. Vsaj v preteklosti nam ni. V predtekmovanju je Španija izkoristila naš črni dan, bili smo res slabi, Tunizija pa igra samosvoj rokomet, ki ga nismo vajeni.

Večino selektorjevih potez pri izbiri igralcev in taktiki je narekovala telesna zgradba naših rokometašev. Prisiljen je bil v izbiro hitrih igralcev in v uveljavitev hitre in tehnično dovršene igre s hitrim prenosom žoge ter agresivnostjo v obrambi. V tem je bil uspešen, Slovenija je igrala dopadljivo, njena igra je imela rep in glavo, igralsko širino in ni imela izstopajočega zvezdnika, zaradi česar je bil Vujović glavni in si je zagotovil status absolutnega poveljnika. Nihče mu ni upal oporekati, če bi imel upornike, bi imel nemir v moštvu, ki bi se preselil tudi v javnost. Imel je podporo in jo je tudi potreboval, da ni prišlo do sporov in »žaganja« njegove veje. Ekipa je delovala po načelu vsi enakopravni, vsi enaki, vsakdo je dal svoj delež, moštvo je bilo homogeno. Nekoliko sem bil v skrbeh glede učinka vratarjev zaradi njihove neizkušenosti, a strah je bil odveč. Svojo nalogo so opravili na visoki ravni. Vujoviću je treba čestitati, ker je imel pogum, da je izbral »zelenca« iz domače lige Henigmana in Grebenca. Zaupal jima je in jima dal priložnost, igralca pa sta pokazala zmagovalen značaj in se oddolžila selektorju.

Na splošno smo poželi veliko navdušenja. Govoril sem s Francozi in Nemci, ki so v naši igri videli veliko privlačnega. Kritike na Vujovićev račun zbledijo ob rezultatu. Vsi drugi trki pred SP in med njim sodijo v komunikacijski šum. Izkušnja več za svetlo prihodnost.