Vujović in Zorman bi morala potegniti slovenski voz

Talant Dušebajev je kot rokometaš in trener prekrižaril svet, reprezentančno kariero je začel v Sovjetski zvezi, končal jo je v španskem dresu, bil je trener Ciudadu Reala, madridskega Atletica, zdaj na Poljskem vodi Kielce, a ta čas je v domovini svojih klubskih delodajalcev kot selektor madžarske reprezentance. Dvakratni najboljši rokometaš sveta je za Delo spregovoril o današnjem dvoboju Slovenije in Španije, za katero igra tudi njegov sin Alex, o Veselinu Vujeviću, Urošu Zormanu …

Slovenija na uradni tekmi še nikoli ni premagala Španije, ima to pot kaj možnosti za uspeh? Kako naj se loti na papirju najmočnejših tekmecev v predtekmovalnem delu, imajo kakšno šibko točko?

Španci so pred to tekmo favoriti, o tem ni dvoma, saj so tudi eni od glavnih kandidatov za osvojitev naslova evropskih prvakov. Njihova moč je v redu in disciplini, ki jo kažejo pri udejanjanju taktičnih zamisli. Izjemno močno delujejo kot kolektiv, nimajo težav s tem, da na igrišču izpolnjujejo trenerjeva navodila. To je v sodobnem rokometu ključnega pomena. Imajo pa eno pomanjkljivost, na mestu levega zunanjega igralca imajo ta čas manj izkušene rokometaše. Manjka jim mož odločitve, kakršna sta bila nekoč Alberto Entrerrios in Iker Romero. Sicer pa je imela Španija tudi v 90. letih zelo kakovostne zasedbe, ki jih ni bilo lahko ugnati. Slovenija resda ni bila nikoli boljša, a vse je enkrat prvič.

Španija še nima evropskega naslova, bo to prvič, koga bo treba premagati za skok na vrh?

Favoriti se zadnja leta ne spreminjajo: Francija, Danska, Španija in Poljska kot gostiteljica prvenstva. V drugi skupini so Hrvaška, Nemčija, Švedska, Slovenija in moja Madžarska.

Se lahko Slovenija po slabem začetku s Švedsko sploh še izvleče v »skupini smrti«, v kateri jo čakata še Španija in Nemčija? Do kam bi lahko segla naša reprezentanca?

Kljub uvodnemu porazu Slovenija na tem prvenstvu še ni rekla zadnje besede. Pričakujem, da bo grizla do konca, da bo ena od tistih reprezentanc, ki se bo borila do zadnje kapljice znoja. Vztrajnost se ji lahko izplača. Tudi Srbija je skoraj na pleča položila Poljake, čeprav ima ta čas slabšo ekipo kot Slovenija. Težko je napovedati, do kod lahko seže vaša reprezentanca, je pa ob dobrem dnevu lahko nevarna za vsakogar.

Ste trener Uroša Zormana pri Kielcah, v kakšni formi se je pridružil reprezentanci?

Z njim sem v klubu zelo zadovoljen, mislim, da je še vedno eden tistih igralcev, ki bi moral s svojimi izjemnimi izkušnjami Slovenijo voditi na igrišču. Na njegovo delo v Kielcah nimam pripomb.

Vujovića ste spoznali še kot igralca v začetku devetdesetih let minulega stoletja, nato je bil tudi vaš trener pri Ciudadu Realu od leta 2000 do 2002. Kako ocenjujete njegovo delo?

Vujović je rokometni genij. Tako kot igralec kot zdaj kot trener je imel vedno zelo izrazit značaj. Vedno si želi zmagati in to poskuša prenesti na igralce. Bomo videli, ali bo uspešen tudi s Slovenijo.

Vi ste svoja najuspešnejša trenerska leta preživeli pri trikratnem evropskem prvaku Ciudadu Realu, bili ste tudi zadnji trener ekipe, ki so jo preselili in preimenovali v Atletico Madrid. Leta 2013 je ena najuspešnejših rokometnih zgodb v Evropi zaradi finančnih težav ugasnila. Se ni dalo rešiti kluba?

Mislim, da ne, takšno je pač življenje, ena zgodba se konča in začne se druga. Na šampionsko obdobje Ciudada Reala se zdaj lahko spominjamo z nostalgijo, ki pa ne koristi nikomur. Treba je gledati naprej, pomembnejše od preteklosti je to, kar nam prinaša prihodnost.

Vaša igralska kariera je bila izjemna, v letih 1994 in 1996 so vas razglasili za najboljšega rokometaša na svetu, kar je ob vas uspelo le še Ivanu Baliću in Nikoli Karabatiću. Vas morda vseeno pekli, da katerega od ciljev niste dosegli, da s Španijo nikoli niste osvojili zlata? Zdaj španske barve brani vaš sin Alex, bo on osvojil edino lovoriko, ki manjka očetu?

Ničesar mi ni žal, bolj kot s preteklostjo se ubadam s tem, kako zmagati na naslednji tekmi. Res je, da s Španijo nikoli nisem bil zlat, zato pa sem bil olimpijski in svetovni prvak z Rusijo oziroma tedanjo Skupnostjo neodvisnih držav. Morda bo Alexu in soigralcem uspelo, a dvomim, da že zdaj razmišljajo o zlatih kolajnah. Zadovoljen je s svojim položajem v ekipi, dobro je pripravljen, začetek je bil uspešen, bomo videli, kaj bo to prineslo.

Ima morda vaša Madžarska potencial za boj za kolajne?

Nismo prišli s takšnim ciljem. Mi gremo iz tekme v tekmo, na vsaki pa bi radi zmagali. Kolajne ne bomo napovedovali, smo pa v krogu ekip, ki so lahko nevarne za vsakogar.

Bili ste izjemen organizator igre, kdo so po vaši oceni ta čas najboljši na svetu v tej vlogi?

Težko je reči, veliko je dobrih srednjih zunanjih igralcev. Vprašanje je le, ali bodo na tem prvenstvu vsi igrali na svojem naravnem mestu v ekipi ali jih bodo trenerji postavili na levo stran napada. To velja za Karabatića, Joana Cañellasa in Domagoja Duvnjaka. Ne bi se rad opredelil, kateri od njih je najboljši, kot tudi nerad primerjam igralce iz različnih rodov.

Kako pa bi letošnje prvenstvo primerjali s preteklimi. Bo Poljska 2016 ponudila kaj novega v rokometni igri?

Morda bo nase opozoril kakšen mlad igralec, ampak na splošno ne pričakujem kakšnih večjih novosti. Ni pravi čas zanje, vsi se pripravljajo na olimpijski turnir v Riu, prevetritve pridejo na vrsto v novem olimpijskem ciklusu.

Morda tudi pri Belorusih, ki jim na igrišču še vedno poveljuje vaš nekdanji varovanec in tudi nekdanji slovenski reprezentant Sergej Rutenka. Vas je presenetilo, da je iz Barcelone odšel v Katar?

O njem lahko govorim le z izbranimi besedami. Že ko je pred dolgimi leti igral v Celju, smo vsi videli njegov izjemen potencial, za kako kakovostnega igralca gre, pa smo lahko videli tudi na uvodni tekmi prvenstva proti Hrvaški. Nikoli mu ni primanjkovalo telesne moči, a ko vstopiš v 35. leto, je običajno, da čutiš posledice naporov in poškodb. Zato me odhod v Katar ne preseneča, četudi sem prepričan, da bi lahko še nekaj let na vrhunski ravni igral tudi v Evropi.

Morda tudi na Poljskem, kjer delujete zadnji dve leti. Kakšen je sicer odnos do rokometa pri gostiteljici tega prvenstva?

Prvenstva ne bi mogli gostiti ob boljšem času, tu zanimanje za ta šport izjemno raste, enako velja za vlaganja. Nad delom v Kielcah se ne morem pritoževati.