Začetek misije Stožice '22

Morda Tokio 2020 ni realen cilj, ni pa greh poskusiti.

Objavljeno
12. december 2017 11.00
Posodobljeno
12. december 2017 11.00
Podobno kot je odjuga stopila sneg in je zavel hud veter, so Slovenkam čez noč pošle moči in so jih iz Leipziga odpihnile močne Švedinje. Poraz z ducatom golov razlike ne sme vreči slabe luči na nastop rokometašic na 23. svetovnem prvenstvu v Nemčiji, tako kot ga ne gre ocenjevati skozi prizmo uvodne zmage proti Franciji. Če kot pri smučarskih skokih prečrtamo odklona, merodajno sliko razkrivajo tekme z Romunijo, Angolo in Španijo. Slovenke so namučile favoritinje iz Evrope, na ključni tekmi z afriškimi prvakinjami pa dokazale, da so iz pravega testa. S tem so izpolnile osnovni cilj, uvrstitev v osmino finala, in si prislužile še visoko oceno za umetniški vtis.

V Trier so se odpravile potiho, ob vseh slabih novicah (upokojitve, odpovedi, poškodbe), ki so zdesetkale reprezentanco v šestih mesecih, se je tudi Rokometna zveza Slovenije navzela skromnosti in paradni vrsti ni omogočila, da bi se pred odhodom na mundial javnosti predstavila, kot se šika. Iz Laškega so selektor Uroš Bregar & Co. odpotovali v ilegali, sredi noči ob 4.15, le trojica novinarjev je dan prej pomahala v pozdrav »kazenski ekspediciji«, ki pa se je v Marxovem mestu znebila okov prejšnjih rodov in se v domovino vrnila z dvignjenimi glavami.

Bregarju gre pohvala, ker vsem tegobam navkljub ni tarnal in je zaupal mladim silam. »Želimo prikazati lep, sodoben rokomet in dostojno zastopati barve Slovenije,« je govoril 38-letni Ljubljančan, ki je od junija, ko se je Slovenija prek Hrvaške prebila na SP, izgubil večino nosilk igre in ostal s šestnajsterico, ki v povprečju šteje 23,2 leta. Potem ko je lani Slovenke po šestih letih vrnil na EP in zdaj po 12 letih na SP, je znova dokazal, da je pravi človek na pravem mestu. Poleg znanja in izkušenj premore tudi prave človeške lastnosti in igralke mu to vračajo. Po sili razmer je začel gradnjo nove reprezentance, ki naj bi vrhunec doživela na domačem EP 2022. Skupna kandidatura Slovenije, Makedonije in Črne gore je namreč edina.

Pet let je veliko v vrhunskem športu, kjer potrpljenja ni v izobilju, pa vseeno. Samo za Neli Irman lahko z gotovostjo rečemo, da je takrat ne bo več zraven. Ana Gros, kraljica strelk prvega dela SP, bo takrat imela 31 let, tudi tokrat odsotna Tamara Mavsar; Polona Barič, Ines Amon in Alja Vrček leto ali dve manj. Tjaša Stanko, biser slovenskega ženskega rokometa, bo šele pri 25, podobno Nina Zulić, Ana Abina, Aneja Beganović, Nina Žabjek, Tjaša Rudman, Hana Vučko in Maja Vojnović, ki so spoznale čare in pasti turnirskega sistema ter na šestih tekmah v devetih dneh dobile neprecenljive izkušnje. Če dodamo novopečeno Slovenko Elizabeth Omoregie, pri Krimu Mercatorju nepogrešljivo v napadu in obrambi, bi lahko v Stožicah leta 2022 imeli reprezentanco, na katero se ne bodo lepili zgolj pridevniki simpatična, mlada, srčna, ampak tudi – resna.

Do takrat bi veljalo ohraniti stalnost nastopanja na velikih tekmovanjih, da ne bi nekoč zazevala nova petletna luknja, kakršna se je pojavila po slovesu rodu Frešer-Oder-Doler-Derepasko leta 2005. Spomladi bodo odločilne tekme v kvalifikacijah za EP 2018 v Franciji. To bo določilo nosilce v kvalifikacijah za SP 2019, to pa bo odpiralo vrata olimpijskih iger. Morda Tokio 2020 ni realen cilj, ni pa greh poskusiti.


Začetek misije Stožice '22

Samo za Neli Irman lahko z gotovostjo rečemo, da je takrat ne bo več zraven. Foto: Uroš Hočevar/Delo