Zdaj ali (morda) nikoli

Naj se po svetovnem prvenstvu krešejo mnenja, ali je uspeh prišel zaradi Vujovića ali kljub Vujoviću.

Objavljeno
24. januar 2017 01.04
HANDBALL-WORLD/
Peter Zalokar
Peter Zalokar
Priložnost zamujena ne vrne se nobena, pravi stara modrost. Slovenski rokometaši so se na mondial v Franciji odpravili s skromnimi cilji in po slovesu zadnjih veteranov o njem govorili kot prehodnem, naložbi za prihodnost.

Kot strela z jasnega se je prikazala priložnost ne samo ponovitve najboljšega dosežka izpred štirih let v Barceloni, temveč celo, da bi naši aduti osvojili kolajno. Dober znak je, da so se doslej izkazali na tekmah, ki jih je bilo treba dobiti (Islandija, Makedonija, Rusija), in razočarali le, ko zmaga ni bila nujna (Tunizija, Španija), ter ob tem potešili svoje apetite. Na čudežno nedeljo se je vse zasukalo. Namesto tekme proti Nemčiji, na kateri bi bilo dovolj pokazati pravi pristop za častno slovo, je pred njimi test s Katarjem, ki ga morajo opraviti, če želijo, da bo v domovini njihova francoska avantura ohranila pozitiven predznak.

Za nekatere igralce bo to tekma kariere, za večino pa nekakšen déjà vu iz Ria in ti nikakor nočejo podoživeti občutkov po četrtfinalnem porazu z Dansko, ko so bili najbolj nesrečna bitja, kar se jih je kdaj sprehajalo na Copacabani. Tedaj si niso mogli misliti, da se jim bo samo pet mesecev kasneje ponudila nova priložnost, da se dotaknejo zvezd, zdaj še večja.

Tukaj v Franciji dežujejo pohvale na račun Slovencev, pa naj bo iz ust igralskih ali trenerskih legend, ali čisto navadnih ljudi, ki ne vedo kaj dosti o rokometu, a so prepoznali energijo, ki prežema reprezentanco. Prav v njej je največja razlika v primerjavi s Španijo 2013. Če so bili tedaj po šestih tekmah rokometaši kot »robocopi«, kot jih je opisal tedanji selektor Boris Denič, in so se še komaj premikali, je zdaj drugače. Veselin Vujović ima v povprečju za dve leti mlajše igralce, spretno jim je odmerjal minute in ohranjal svežino, s katero so Slovenci v drugem polčasu zlomili Ruse.

Katarci so podobno težka ekipa, v kateri izstopajo trije igralci. Slovenci imajo več adutov. Tu sta levoroka mojstra Kavtičnik in Dolenec, okov rešeni Bezjak, atomska mravlja Zarabec, sevniška raketa Janc, hladnokrvni Marguč ter jekleni trojček Gaber-Poteko-Cingesar. Ob pravem Mačkovšku ter Skoku v vratih uspeh ne bi smel izostati in je odvisen predvsem od njih. Če bodo le glave na pravem mestu, bo vse v redu, za to je v prvi vrsti zadolžen selektor. Nanj že ves čas letijo kritike, češ da si nekateri igralci ne zaslužijo mesta, da sprejema slabe odločitve med tekmami in da s svojim ponosom duši reprezentante.

Rezultat je najbolj merodajno merilo in kar naj se po prvenstvu, na katerem bi se Slovenija lahko prebila v polfinale in morda kasneje celo do kolajne, krešejo mnenja, ali je to storila zaradi Vujovića ali kljub Vujoviću. »Vuja« bo nekega dne odšel, ostala bo mlada reprezentanca, bogatejša za neprecenljive izkušnje. Brez dvoma ima velik potencial in morda v nekaj letih res postane velesila, kot ji laskajo. Toda v vrhunskem športu ni nobenih zagotovil. Carpe diem! Kdo ve, kdaj se bo spet – če sploh – pokazala takšna priložnost, zato bi jo veljalo takoj zagrabiti za roge. Da se ne bi čez leta ob zatonu karier nostalgično spominjali, kaj so zamudili tistega čudnega poolimpijskega januarja v Parizu.