Zlato odnesla deroča Sena, v igri je še bron

Pariz – »Je ne regrette rien«, ničesar ni obžalovala Edith Piaf in Slovencem res ni treba točiti solza za razlitim cvičkom. Vse do konca so se dobro upirali svetovnim prvakom. A Francija je bila boljša in se je pričakovano uvrstila v finale svetovnega prvenstva. Slovenija ima še eno priložnost, da se zavihti na zmagovalni oder. Kdo ve, kako se bo jutri zavrtel Moulin Rouge.

Tako kot pred štirimi leti v Španiji je Slovenija izpadla v polfinalu proti gostitelju. To je dober znak za Nikolo Karabatića in njegove Les Experts. V zadnjih letih je namreč vselej izgubljala proti kasnejšim prvakom. Tako je bilo v Španiji 2013 (Španija), Katarju 2015 (Francija), na Poljskem 2016 (Nemčija) in OI v Riu (Danska).

Slovenci imajo doslej v Franciji na računu pet zmag, remi in dva poraza. Jutri zvečer jih čaka tekma karier. Za tretje mesto in bronasto kolajno, prvo na SP, se bodo pomerili z boljšim iz nocojšnjega drugega polfinala med Hrvaško in Norveško. Oba tekmeca sta premagljiva, kar so fantje že dokazali lani, za razliko od njih tudi ne bodo imeli dneva premora, kar je lahko na deveti tekmi v treh tednih odločilnega pomena.

Včeraj Slovenci niso bili kos Francozom v nabito polni dvorani Bercy. Že ko je po Zdravljici zadonela Marseljeza, je bilo jasno, da bi bila zmaga neverjeten podvig za mlado slovensko vrsto, ki v takšnem vzdušju še ni nastopila. Da je Karabatić mislil smrtno resno, ko je izjavljal, da na igrišču ni prijateljev, se je pokazalo, ko svojemu velikemu prijatelju Vidu Kavtičniku ni dal roke v pozdrav med prvim napadom.

Da iz te moke ne bo kruha za Slovence, je bilo mogoče sklepati že po nekaj uvodnih minutah. Slovencem so visoki decibeli jemali zbranost. V osmih minutah so samo dvakrat streljali na gol in enkrat zadeli, storili kar tri prekrške v napadu in zaostali z 1:4. Šele pri 2:6 so se sprostili, prevzeli pobudo in s tremi lahkimi goli ujeli stik ter imeli po četrt ure tekme dva napada za izenačenje, vendar je Borut Mačkovšek zapravil »zicer« in še strel od daleč, nakar so Francozi dosegli dva gola in Veselina Vujovića prisilili k minuti odmora.

Slovenski selektor je že v prvem polčasu uporabil 13 od 14 igralcev v polju in ni našel prave rešitve za napad. Samo Jure Dolenec je bil pri strelu in je v 30 minutah zbral pet golov. Francozi, ki se želijo z rekordnim šestim naslovom posloviti od zlate generacije, so si pet minut pred koncem prvega dela ustvarili najvišjo prednost petih golov (13:8), vendar so Slovenci do odmora zaostanek znižali na sprejemljive tri.

V nadaljevanju so se približali na dva, a se je v domačih vratih izkazal drugi vratar Vincent Gerard, ki je ubranil dva strela soigralca iz Montpelliera, Kavtičnika. Zimzeleni Thierry Omeyer je bil namreč ves čas na klopi. Jan Grebenc je zatem pokazal napadalne vrline in njegov drugi projektil je po dveh tretjinah tekme pomenil znižanje razlike na 17:20. Ko se je Ribničan malce zmedel, se je vrnil Mačkovšek, ki pa vmes ni naravnal strelskih naprav. Francozi so sicer igrali brez posebnega navdiha na moč in četrt ure pred koncem znova imeli plus 5 (23:18).

Ko je zatem zadel Nedim Remili, je bilo že bolj ali manj jasno, da slovenske veselice tokrat ne bo. Toda srčni fantje (zagrešili so deset izgubljenih žog) se niso dali kar tako. Darko Cingesar je z dvema hitrima goloma znižal na 21:25 in kdo ve, kaj bi bilo, če bi takrat Mačkovšek le prišel do prvega gola. Gerard je bil spet spretnejši.

Slovencem edina zmaga proti Francozom ostaja z domačega EP 2004, kjer sta debitirala kapetana obeh reprezentanc, Karabatić in Kavtičnik, ki sta se na koncu vendarle objela, Vujović pa je športno stisnil roko Didierju Dinartu.

Slovenija se bo tako kot pred štirimi leti borila za 3. mesto in upa, da ji bo tokrat le uspelo. Priložnost je lepa, reprezentanca še naprej močna in enotna. »Razočaranja ne morem skriti, toda bodimo pošteni, Francija je bila boljša, mi pa še nismo rekli zadnje in verjamem, da bomo prvenstvo sklenili z zmago,« se srečnega konca nadeja Blaž Janc. Prav tako Matej Gaber, ki trdi, da ima še dovolj moči za zadnje dejanje: »Nimamo si kaj očitati, v prvem polčasu smo storili preveč napak. V drugem pa se je izkazal Gerard in enostavno ni šlo. To je treba zdaj pozabiti, imamo dovolj časa za obnovitev moči in potem gremo na glavo, na vse ali nič.«