Tiskane izdaje
Prvi veliki neuspeh je Slovenija doživela pred sedmimi leti prav na Slovaškem, kjer je poraz z 29:30 botroval izpustitvi SP na sosednjem Hrvaškem. Slovaška nima več tako močne reprezentance in niti točke v skupini 3, pa vseeno ni tekmica, ki bi jo bilo mogoče vzeti zlahka. Že jeseni je v Kopru ponudila soliden odpor, Slovenci so ga zlomili šele v drugem polčasu za zmago z 31:25. Zanimivo, skoraj polovice igralcev iz Bonifike tokrat ni zraven na severovzhodu (Zorman, Gajić, Bezjak, Škof, Prošt, Razgor, Bundalo).
Slovaki morda res nimajo veliko tehničnega znanja, imajo pa zato nekaj telesno zelo močnih igralcev, kakršni so Oliver Rabek (204 cm, 102 kg), Patrik Hruščak (206, 102) ter krožni napadalec Andrej Petro (197, 127). Podobno kot pri Slovencih je tudi pri gostiteljih pred kratkim prišlo do zamenjave selektorja. Čeh Martin Liptak je nasledil Zoltana Heisterja, ki sta ga službe stala aprilska poraza proti Latviji. Tudi Slovaki računajo na učinek šok terapije in vsaj na eno zmago v kvalifikacijah, ki ne bi bila zgolj tolažilna, saj bi se z njo izognili predkvalifikacijam za prihodnje SP.
Slovenci so v Košice, kakih 750 km od baze v Zrečah, po devetih urah vožnje z avtobusom dopotovali včeraj ob 16. uri in se namestili v hotelu Hilton ter se zvečer odpeljali še na precej intenziven trening v zelo hladno dvorano Tatrana v 30 km oddaljenem Prešovu. Zraven so tudi trije igralci, ki še pomnijo polomijo v mestu Levice iz leta 2008 – Luka Žvižej, Vid Kavtičnik in Aljoša Rezar. Vujović, trener Zagreba, ki je Slovenijo prevzel šele pred dvema tednoma, je v petih dneh priprav gradil na obrambi in ta bo gotovo bolj čvrsta, kot je bila ob koncu Deničevega mandata. Verjetno res ne bo prejela 30 golov, a morala bo doseči enega več. Črnogorec sicer pravi, da mu napad ne povzroča skrbi, jasno pa je, da je Slovenija precej oslabljena. Napad bosta vodila Dean Bombač in Miha Zarabec in slednji sploh še nima reprezentančnega nastopa. Na levem zunanjem položaju nihče ne ve, kaj lahko pričakuje od Boruta Mačkovška, na desni strani pa ni Jureta Dolenca. »Vujo« ima v ekipi še tri neizkušene igralce, Darka Cingesarja, Vida Poteka, Maria Šoštariča, in povratnika Rezarja.
»Res manjka pet ali šest nosilcev igre, a to ni nujno slabo. Priložnost si zaslužijo nekateri mlajši in menim, da jih bo nekaj kmalu presenetilo rokometno Evropo. V teh dneh smo naredili veliko, celo več, kot sem si obetal. Imamo sijajne igralce, ki so hitro sprejeli moje zamisli. Veselimo se tekme, ki za nas nikakor ni bežna avantura. Zmaga bi bila super in po njej nam ne bi bilo treba odločitve prelagati na Velenje,« bi se prevelikim stresom vsaj na začetku nove poti raje izognil Vujović, prepričan, da ima Slovenija še vedno veliko več adutov kot Slovaška: »Čeprav kot selektor morda ne bi smel govoriti igralcem, da so od nekoga boljši, bom naredil izjemo. Če bi reprezentanci opazoval s strani, bi rekel, da Slovaki nimajo možnosti. Gotovo pa se bomo morali pošteno preznojiti za zmago.«
Če bo Slovenija premagala Slovaško in bo zatem Švedska upravičila vlogo favorita v Latviji, bo dvomov o dveh potnikih na januarsko EP na Poljskem konec, v soboto pa bi v Rdeči dvorani v prešernem vzdušju priložnost dobili tudi igralci, ki so tokrat ostali doma: Dolenec, Staš Skube, Blaž Blagotinšek in Klemen Ferlin.
Na namig, da bi se Slovenci ob koncu sezone lahko (spet) malce preveč sprostili in imeli zato težave kot pred dvema letoma, ko so v Stožicah izpadli po porazu z Belorusijo, je 54-letni Vujović odločno odvrnil: »V širšem krogu reprezentančnih kandidatov je kakih 30 igralcev, na veliko tekmovanje pa jih bo šlo kvečjemu 18. Če to ni zadosten motiv, potem ne vem, kaj je. Vsem tistim, ki se zanašajo na minule zasluge, sporočam, da sem direktorja reprezentance (Uroša Mohoriča, op. p.) že pozval, naj nabavi lepe zapestne ure, da jim jih izročimo v zahvalo. Jaz jih v svojem moštvu nočem.«
