Tiskane izdaje
Ljubljana - Skoraj ne mine teden v rokometni ligi prvakinj, ki ga ne zaznamuje Ana Gros; bodisi je izbrana v idealno sedmerko bodisi je eden izmed njenih projektilov z levico nominiran za naj gol. Po manj posrečenih avanturah na Madžarskem in v Nemčiji se je Velenjčanka v Franciji znašla kot riba v vodi ...
Ko je poleti 2010 zapustila Krim Mercator, se je kot najstnica skušala uveljaviti pri velikemu Györu, vendar je v dveh letih večinoma grela klop in zato prestopila v nemški Thüringer, kjer pa se v sezoni in pol tudi ni naigrala. Zamenjala je še eno državo in v tretje ji je šlo rado. Ta čas je tretja najboljša strelka LP, z 58 goli na devetih tekmah zaostaja le za Karolino Kudlacz iz Leipziga (62) in Cristino Neagu iz Budućnosti (59), Metz pa je kljub trem porazom v drugem delu še vedno na dobri poti, da se prebije v četrtfinale.
Madžarska: razočarana finalistka
»Za Györ še nisem bila dovolj zrela, morda bi bilo bolje, če bi še leto dni ostala na Krimu. Toda po drugi strani sem v družbi zvezdnic, kot so Anita Görbicz, Andrea Lekić in Heidi Løke, dobila pomembne izkušnje,« ima mešane občutke glede madžarske zgodbe Grosova, ki se lahko pohvali z naslovom evropske podprvakinje iz leta 2012, četudi v finalu proti Budućnosti ni igrala, v sezoni pa zbrala skromnih osem golov.
Nemčija: prelomljene obljube
Ponudil se je Thüringer HC. »V Nemčijo sem šla, ker mi je trener Herbert Müller dal zagotovila, da bom prva izbira na desnem zunanjem položaju, ampak se to ni uresničilo. Zaupal je samo sedmim igralkam, meni pa ne in tudi jaz sem počasi izgubila zaupanje vase. Pet ali deset minut na tekmo je bilo premalo zame in dogovorili smo se, da odidem v Metz,« tudi izkušnje v Nemčiji niso bile najboljše za Grosovo, sicer pastorko predsednika Rokometne zveze Slovenije in prvega moža koncerna Gorenje Franja Bobinca.
Francija: prava stvar
Prihod v Francijo je bil končno zadetek v polno, Grosova v Metzu preživlja najbolj plodno obdobje doslej: »Dolgo sem čakala na svojo priložnost. Tukaj imam zaupanje trenerja (Jeremy Roussel, op. p.), igram skoraj 60 minut na tekmo in sem sproščena. Sem igralka, ki to potrebuje.«
V nedeljo Metz čaka bržčas ključna domača tekma z Viborgom za preboj v četrtfinale lige prvakinj (v skupini 2 ima Larvik 14 točk, Györ 12, Viborg 5, Metz in Baia Mare po 4 in Sävehof 3; napredujejo štiri ekipe). »Zmaga bi nam res prinesla ogromno. Sicer smo že z uvrstitvijo v drugi del uresničile cilj, a zdaj smo spoznale, da se lahko kosamo tudi z najboljšimi. V začetku leta smo imele veliko težav s poškodbami, zdaj sta se vrnili pomembni igralki Ivette Broch in Grace Deuna Zaady, kar nam ogromno pomeni, saj nimamo dolge klopi. Skušale se bomo prebiti med osmerico, za F4 pa je verjetno še malce prezgodaj,« ostaja realna Grosova, ki je nazadnje bivšemu klubu Györu nasula kar 11 golov, kar pa vseeno ni bilo dovolj za zmago.
Težave v domači ligi
Igranje v LP je terjalo davek v francoski ligi, kjer Metz ni vodilni, v 15 kolih je zbral devet zmag in za tri točke zaostaja za Fleuryjem. Zgolj naslov prvaka pa prinaša nadaljevanje zgodbe v ligi prvakov: »Francoska liga hitro napreduje in ima vse več tujk, vsaka tekma je na nož. Tudi zadnji lahko namuči prvega. Nekajkrat se nam je zalomilo, a nič še ni izgubljenega. Na koncu bo končnica in takrat moramo biti prave. Naslov je namreč prioriteta.«
Sedma evropska sezona
Igralke Metza, katerih vzdevek je Zmajevke (Les Dragonnes), za razliko od tekmic nastopajo v - krilcih. »To je naš zaščitni znak. Sprva mi je bilo malo čudno, vendar sem spoznala, da je material zelo raztegljiv, zato me prav nič ne ovira, prav všeč mi je,« se je v krilu še bolje kot v športnih hlačkah znašla 186 cm visoka Grosova, ki preživlja že svojo sedmo evropsko sezono, odkar je leta 2008 z Olimpijo kot 17-letnica nastopila v pokalu challenge.
Obljubljena dežela
Francija postaja obljubljena dežela za rokometaše. Tam si kruh služi že deset Slovencev in tri Slovenke, ob Grosovi še Maja Šon in Nina Jeriček, članici Nimesa. Grosovo so sicer pred sezono snubili na Krimu. »Saj sem razmišljala o vrnitvi, vendar se nisem hotela še enkrat seliti v tako kratkem času in sem raje podaljšala pogodbo še za dve leti. Tukaj vlada licenciranje klubov in razmere so stabilne,« je bolj varno pot izbrala Grosova, ki je kariero v Sloveniji začela in končala na Krimu, a se vmes v dveh sezonah bolj izkazala pri Olimpiji, zato se ne more odločiti, ali je po srcu bolj krimovka ali zmajčica: »To je res nehvaležno vprašanje.«
Medtem ko Olimpija obstaja živa bolj na papirju kot zares in sploh nima članske ekipe, tudi Krimu ravno ne cvetijo rožice: »Slišim se s puncami. Sistem so postavili na novo. Treba jim je dati čas. Morda si bo Krim v nekaj letih spet ustvaril ime. A raje ostanem tukaj in se morda nekoč vrnem, ko bodo razmere v Sloveniji ugodnejše.«
Junija proti Franciji
V Slovenijo bo gotovo prišla najkasneje ob koncu maja, saj se bo v začetku junija z reprezentanco merila prav proti »svojim« Francozinjam v kvalifikacijah za SP 2015. Slovenk ni bilo na velikem tekmovanju vse od EP 2010 na Norveškem, kjer si je Grosova naložila preveliko breme in ni upravičila pričakovanj: »Francozinje so ena izmed boljših reprezentanc na svetu. Toda tudi me smo napredovale in ne bomo izobešale bele zastave. Vselej smo vesele, kadar smo skupaj, ker je vzdušje vrhunsko. Morda je prednost v tem, da smo tri igralke v Franciji in tekmice bolje poznamo. A tudi, če nam ne uspe, bo vedno naslednja priložnost. Računam, da se bo ta naš rod najkasneje v treh letih znova vpisal na rokometni zemljevid.«
