Zormanu že sama misel na Rio orosi oči

Uroš Zorman je poleg Vida Kavtičnika edini med zdajšnjimi rokometnimi reprezentanti, ki se že lahko pohvali z olimpijskimi izkušnjami. Ko je pred dvanajstimi leti nastopil v Atenah, je bila njegova kariera v velikem vzponu, zdaj je že v pozni jeseni in igre v Riu de Janeiru bodo zanj krona sijajne zgodbe. Kapetan si obeta, da bo njegovo slovo od reprezentančnega dresa – v Kielcah bo igral tudi v prihodnji sezoni in branil naslov v ligi prvakov – ozaljšano z najboljšo uvrstitvijo doslej, še najboljše – s kolajno.

Če primerjate premierni nastop na igrah pod okriljem petih krogov in tem, ki se vam obeta avgusta, kaj vas najprej prešine?

Da si moram najprej sploh izboriti mesto med potniki v Rio.

Pa recimo, da vam selektor Veselin Vujović vendarle ne bo odrekel labodjega speva ...

Prav svežih ali izrazitih spominov na igre v Atenah nimam. Spomnim se, da so bile moje prve, da je bilo vse videti tako gromozansko, od olimpijske vasi, restavracije, velikih sob za druženje športnikov, v katerih so bile računalniške igrice, biljard in podobno. Glede na to, da tam nismo dosegli dobrega rezultata, je spomin na same tekme precej zbledel. Raje se spomnim velikih uspehov. Kar se tiče teh iger v Riu, pa nanje gledam tudi kot na priznanje, kot nagrado za vse moje pretekle dosežke in zasluge. Trud, ki sem ga v vseh teh letih vlagal zlasti v reprezentanco, od katere se poslavljam, bo na nek način poplačan. To bo pika na i, češnja na torti moje kariere, več si ne bi mogel želeti.

Če primerjate čas v pričakovanju največjega dogodka, leta 2004 ste na domačem evropskem prvenstvu osvojili srebrno kolajno, s Celjem ligo prvakov, potem pa zasedli šele 11. mesto na OI. Zdaj ste s Kielcami spet šampion LP, toda Slovenija je bila na zadnjem EP šele 14. Je lahko to dober obet za ekipo, ki morda bolj hrepeni po uspehu od takratne?

Res je zdaj zgodba povsem obrnjena. V Atene smo šli kot evropski podprvaki, zdaj prihajamo v Brazilijo, potem ko smo na EP dosegli dno. A od Poljske naprej se že dvigujemo, dokazali smo, da je šlo v Vroclavu zgolj za spodrsljaj in da smo sposobni marsičesa. Neke evforije vseeno ne smemo razpihovati. Sebi in drugim smo pokazali, da lahko premagujemo tudi velesile, tako je bilo aprila v olimpijskih kvalifikacijah v Malmöju, potem junija v kvalifikacijah za SP proti Norveški in tudi na prvih pripravljalnih tekmah s Tunizijo se je videlo, da smo složni in odločni. Gotovo imamo v glavi svojo idejo o tem, kaj bi lahko in kaj želimo doseči v Riu, toda jaz vseeno pravim, da pojdimo na te OI strpni. Vem, da si vsi skupaj, tudi navijači in novinarji, želimo uspeha, toda bodimo malce manj lačni. Prevelika pričakovanja se lahko hitro maščujejo. Gremo korak za korakom, prepričan sem, da se lahko zgodi marsikaj.

Prav gotovo ne moremo pričakovati, da boste na vseh petih tekmah skupinskega dela blesteli. Prišle bodo tudi krizne minute. Vseeno pa je uvrstitev v četrtfinale iz skupine minimalen cilj, mar ne?

Seveda, ob tem pozivam javnost k potrpežljivosti. Nobena reprezentanca ne bo vseh tekem mogla odigrati na vrhunski ravni. To je nemogoče tudi iz fizičnega vidika. V desetih dneh bo na sporedu pet tekem. Še za rekreativca bi bilo preveč, če bi šel petkrat v desetih dneh na Šmarno goro. Tudi mi igralci moramo biti strpni, v trenutkih, ko nam ne bo šlo, moramo ostati skupaj in čvrsti. Ta reprezentanca ima tak moštveni duh, kar je že pokazala v Malmöju, kjer smo bili proti Španiji in Švedski dvakrat v izgubljenem položaju, pa se kot feniksi dvignili iz pepela. Tudi na Norveškem nam je že šlo za nohte, pa smo spet stisnili in si priigrali SP. Slovenci smo že tako majhni, pa si venomer nagajamo in mečemo polena pod noge, dajmo zdaj pokazati, da znamo stopiti skupaj. Bil bi pravi čas.

Starejši igralci vedo povedati, da je bil nekdanji selektor Tone Tiselj v Atenah še najbolj navdušen nad olimpijskimi igrami, pri Vujoviću se pač ne gre bati, da bi podlegel veličastnosti dogodka in izgubil fokus. Se strinjate, da je tudi v tem dodana vrednost Slovenije?

Vujovićev pristop je povsem drugačen. Zanj bodo to četrte olimpijske igre, osvojil je dve kolajni. V Riu bo zanj navaden turnir in tudi nas že pripravlja v tem duhu. Tja ne gremo kot turisti z velikimi očmi, ampak kot resna reprezentanca, odločena naredit dober rezultat, kar bi bilo izboljšanje osmega mesta iz Sydneyja.

Verjetno ste si vsaj potihem obetali, da boste kot kapetan nosilec slovenske zastave na slovesnosti ob odprtju v Riu. Ste se sprijaznili s tem, da bo to ostala neuslišana želja?

Če povem po pravici, mi ob naši uvrstitvi na OI niti na pamet ni padlo, da bom mogoče zastavonoša. To je gotovo velika čast za vsakogar in ob tej priložnosti lahko samo čestitam Vasiliju Žbogarju, ker je bil izbran. Težava je nastala, ko so se začele porajati informacije, da sem tihi favorit, tega se malce nalezeš in začneš razmišljati, mogoče bi bilo pa res lepo ... Na koncu se je izšlo drugače. Očitno je še vedno tako, da na Olimpijskem komiteju Slovenije na kolektivni šport gledajo malce postrani in so v ospredju individualne panoge. Nič ne de, tudi Vasilij si zasluži to čast. Meni ostaja nekaj grenkega priokusa, a življenje gre naprej. Rio je prevelik izziv, da bi se pritoževal.

Vujović kot v najbolj trdnem trezorju hrani seznam potnikov na OI in ga noče razkriti do zadnjega dne pred odhodom na OI. Se vam zdi prav, da je ves čas priprav prisotna negotovost, kdo je na njem in kdo ni?

Vsak ima svoj sistem, gotovo bi nam igralcem bilo veliko lažje, če bi že od štarta vedeli, kdo je predviden za Rio in kdo ne. Od 19 igralcev bosta samo dva ostala doma. Lažje bi bilo slabo novico povedati šestim igralcem. Selektor je res v nehvaležni funkciji. A če nas na eni strani ta negotovost moti, na drugi prinaša boljše delo, večjo zbranost in zagnanost. Vsi smo napeti kot puške.

Že v prvem delu bodo tekmeci močni, Nemci, Poljaki in Švedi merijo visoko, Brazilija bo kot gostiteljica zelo odločna, Egipt je afriški prvak ...

Lahkih tekem ne bo. Po drugi strani pa vemo, da nikomur ne bo lahko proti nam. Vsem velesilam smo že zdaj trn v peti. Nihče ne igra rad z nami, sploh zdaj, ko igramo zares agresivno obrambo, v napadu pa nikdar ne veš, od kod preti nevarnost. Prišel je čas, da enkrat padejo tudi Nemci pa bo dolgem času Švedi. V Malmöju smo dobili močan veter v jadra, ki ne popušča in nas mora nositi naprej tudi med OI. Zdaj smo na precej višji ravni kot na EP, tudi po psihološki plati. Ne obremenjujemo se več z malenkostmi, vzdušje je sijajno, plošča se je na Švedskem obrnila za 180 stopinj, kar so na svoji koži občutili tudi Norvežani, četrti z eura.

Vam razpored tekem ustreza?

Zdi se mi dobro, da nas najprej čakata vsaj na papirju najslabši ekipi Egipta in Brazilije, ki ju sicer nikakor ne podcenjujem, a če osvojimo štiri točke, nam bo veliko lažje, četrtfinale bo praktično v žepu in lahko bi se v miru pripravljali na derbije z evropskimi tekmeci in za čim boljše izhodišče.

V drugi skupini so favoriti Francozi, Danci in Hrvati, se vam zdi smiselno, da bi se Slovenci za vsako ceno pehali za čim višjim mestom in potem izločilne boje dočakali izžeti, ali bi bilo vendarle smotrneje kakšno tekmo odigrati bolj taktično, z rezervo?

Takoj podpišem, da na vsaki tekmi hitro uidemo za pet ali šest golov, potem držimo razliko, na koncu odigramo še šah in zmagamo za gol. A tako v sodobnem rokometu pač ne gre. Vse se dogaja s svetlobno hitrostjo. Saj ste videli, kako je veliki Veszprem proti nam v finalu LP v 14 minutah zapravil devet zadetkov prednosti. Nimamo pravice kaj dosti kalkulirati, nismo reprezentanca, ki se pohvali z desetimi kolajnami in si lahko izbira tekmece. Ker lahko nastopi le 14 igralcev, pa bosta ključni regeneracija in pametna porazdelitev moči med vse.

Vaše osebne ambicije so vedno najvišje, toda težko je govoriti o zlatu. Bi denimo četrto mesto razumeli kot uspeh?

Kot kapetan že vrsto let govorim, da bi rad kariero končal s kolajno, kakršne koli barve. Sploh nimam besed, s katerimi bi opisal, kaj bi mi to pomenilo. Poglejte me, že ko pomislim na Rio, mi gredo dlake pokonci in se mi zarosijo oči. Dejstvo je, da tudi poraz v četrtfinalu ne bi bil polom, če bi pokazali dobro igro in se borili po najboljših močeh.

Zdaj ste že ujeli Luko Žvižeja po številu nastopov za Slovenijo, samo vprašanje dni je, kdaj boste sami postali rekorder na večni lestvici, koliko vam to pomeni?

Nisem lovec na osebne nagrade. Tudi goli mi ne pomenijo veliko, moja naloga je, da s podajo najdem soigralca, ki bo zaključil akcijo. Šteje ekipa. Bo pa rekord še en dokaz, da sem bil na pravi poti. Nikdar nisem rekel ne reprezentanci in tako bo ostalo. Bili so vzponi in padci, ampak jaz kot kapetan nikdar nisem zapustil barke, zmeraj sem bil v službi ekipe in ta mi je vse to vrnila s tem, ko smo se prebili na OI.

Komu nameravate po Riu predati kapetanski trak, imate svojega favorita?

Ne, to naj se fantje kar sami dogovorijo. To je prava, zdrava družba, ki se je izoblikovala v zares vrhunsko ekipo, zato s tem ne bo imela težav.