Hokej je imel doma vedno glavno besedo

Sta iste krvi in genov, delita si tako hokejske začetke kot tudi uspehe. Na ledu sta kot profesionalca zbrala skoraj desetletje bogatih izkušenj, v tem času pa so ju poti le redko vodile v različne smeri. Skupaj sta se, denimo, te dni veselila tudi vrnitve slovenske reprezentance v elitno hokejsko skupino.

Bratske in sestrske naveze, ki navdušujejo v športnih arenah, že od nekdaj veljajo za ene najuspešnejših. Če svojega partnerja na igrišču poznaš skoraj tako dobro kot samega sebe, mu bereš misli in simultano prevajaš govorico njegovega telesa, je vse toliko lažje in preprosto.

Za brata Rodman je bilo tako že od nekdaj. Hokej je zanju pomenil lahko in zabavno igro s palicami in žogico, ki sta jo z očetom Romanom, nekdanjim hokejistom, igrala doma na vrtu. Ko leseni goli niso bili več izziv, sta obula drsalke in že sta bila del bogate jeseniške tradicije. »Mislim, da sva za hokej navdušila drug drugega, saj sva sočasno začela. Oba sva bila enako zagnana. Doma je pač bil že od nekdaj glavni hokej,« je mlajši od bratov, David, brskal po spominu, ko smo ju na enem reprezentančnih treningov, povprašali o njunih začetkih.

Otroška želja: NHL!

Z najhitrejšo igro na svetu je bil tako povezan vsak delček njunega otroštva, tudi sanje o prihodnosti so bile le hokejske. »Tedaj smo že slišali za NHL, čeprav severnoameriška hokejska liga v Sloveniji še ni bila tako znana. Prenosov po televiziji še ni bilo, toda vedeli smo, da obstaja in da so tam najboljši na svetu. Želja vsakega mladega hokejista je bila, da bi se nekoč poskusil med njimi,« pa je dejal Marcel in se poskušal spomniti kakšnega od vzornikov, ki so tedaj navduševali mlade hokejiste. »Najbrž so mi bili pri srcu vsi, ki so imeli številko 22, tako kot jaz. Če se prav spomnim, je David oboževal Pavla Bureja, moj vzornik pa je bil Steve Yzerman. No, ja... Pravzaprav še sama točno ne veva. Najbrž sva dobila drese od Detroita in Vancouvra in takoj postala njuna navijača,« je v smehu dejal starejši Rodman, ki pa je že, tako kot tudi David, v otroštvu koval tudi načrt, da se pridruži članskemu moštvu Jesenic. To jima je seveda tudi uspelo leta 2001, še prej sta se kot mladinca poskusila onstran Atlantika, a tako opevana liga NHL nikoli ni uresničila njunih sanj.

Tako sta se vrnila v domovino, z brušenjem svojih hokejskih veščin pa nadaljevala na jeseniškem ledu. Jima je tudi povezanost, tako na ledu kot v zasebnem življenju, pomagala do napredka na ledenih ploskvah? »Gotovo sva drug drugemu pomagala. Na začetku sva vsak dan sva tekmovala na vrtu, se jezila drug na drugega in s tem tudi napredovala,« je povedal David in odkimal ob vprašanju, ali se je zgodil med njima tudi kakšen pretep, ki je v hokeju vendarle precej pogost. »No, malo bratskega ruvanja je že bilo, toda nič resnega,« pa pripomnil Marcel. S svojim najljubšim športom sta se torej spoznavala skupaj, se izpopolnjevala in se učila drug od drugega, in kot pravita, je tako še danes. »Hokej je kot golf, nikoli nimaš dovolj znanja, da bi ga popolnoma obvladal, ves čas se učiš,« je povedal David.

Marcel je bolj resen

Danes pa se hokejista pri 31 in 29 letih starosti kljub številnim podobnostim v veliko pogledih tudi razlikujeta. Tako na ledu kot tudi osebnostno. Marcel o Davidu pravi, da ima boljši občutek za doseganje zadetkov. Dober je s palico, kreativen v napadu, ima prepoznaven na ledu. »Sva najboljša prijatelja, veliko sva skupaj igrala, tudi ko sva bila vsak v svojem klubu, sva se slišala vsak dan. Včasih verjetno tudi malo posnemava drug drugega,« je mlajšega opisal starejši od bratov. »Na ledu je Marcel vse, kar potrebuje dober center. Odličen je tako v napadu kot v obrambi, dobro bere igro, zna podati pa tudi zadeti. Tudi o njegovem značaju lahko povem podobne stvari, je pošten človek in dober prijatelj. Morda je malo bolj resen kot jaz,« pa je starejšemu komplimente vrnil mlajši.

Doma je najlepše

V nadaljevanju kariere sta se večkrat vsak zase podala v tujino, pri tem pa se vztrajno vračala tudi na Jesenice, v zadnjih sezonah pa skupaj igrala na Dunaju. Dokler se ni David preselil k drugoligašu na Švedsko. »Vedela sva, da bova slej ko prej šla vsak svojo pot. Seveda bi bilo lepo, če bi vedno igrala skupaj, toda... Tako je pač naneslo. To je nekaj povsem normalnega, nikoli se nisva obremenjevala zaradi tega,« je zatrdil Marcel. A čeprav sta med sezono toliko kilometrov narazen, sta si ostala blizu, spremljata tekme in igro drug drugega, nato pa po spletu opravljata hokejske debate, ki sta jih prej v klubski garderobi.

Tudi zaradi njune povezanosti in navezanosti na družino sta se vedno rada vračala v domovino. Ali zaradi reprezentančnih obveznostih ali počitnic, ni pomembno. »Doma je najlepše,« sta se strinjala v en glas. »Dunaj je bil super, veliko mednarodno mesto, toda dom je zaradi družine in prijateljev nekaj posebnega,« je dejal Marcel. David ga je dopolnil, da se je na Dunaju skoraj že počutil kot doma, za Švedsko pa tega ne more reči. Toda oba se zavedata dejstva, da imata trenutno v tujini pač boljše možnosti za delo. »Sicer niti v tujini ni vse postlano z rožicami, toda vsaj organizacijsko je za vse skupaj bolje poskrbljeno, vsaj v članskih selekcijah. V Sloveniji je bilo vedno veliko dobrih mladih hokejistov, toda pri prehodu v člansko selekcijo se vedno pojavijo težave. Igralci ne dobijo priložnosti, pogosto zanje zmanjka denarja in prostora. Vse, kar se dobrega naredi, se sproti podira,« je bil kritičen David. Dodal je, da bi bilo vsem mladim verjetno lažje, če bi se poskusili v tujini. »Toda marsikdo si tega ne more privoščiti, te stvari bi morale biti bolje sistemsko urejene.«

Ob misli na dom sta se zazrla še v svojo prihodnost, v kateri ju gotovo še čaka nekaj pestrih sezon na ledu. Imata v karieri še kakšne neizpolnjene cilje? »Morda nastop na olimpijskih igrah. Mislim, da je to cilj, ki bi ga lahko uresničil,« je dejal Marcel, prikimal mu je tudi David. »Mislim, da je to cilj vseh reprezentantov. Sicer pa želim v klubih čim dlje igrati na najvišji ravni.« »In nabrati čim več lovorik.« »In čim manj poškodb...«