Kristan: Nov izpad iz skupine A bi bil za nas neuspeh

Leto je naokrog in po tem, ko se je Robert Kristan navzlic konkurenčnim predstavam lani s soigralci poslovil od najvišjega razreda svetovnega hokeja, se je zdaj odločno lotil vrnitve med najboljše. Na prvenstvu v Stožicah je 28-letnemu Jeseničanu, sicer vratarju Medveščaka iz Zagreba, zasluženo pripadla vloga prvega junaka.

Selektor Matjaž Kopitar nas je večkrat pred SP in nato tudi med tekmovanjem opozarjal na napore. Vedno znova nam je omenjal zgoščen ritem med sezono v EBEL treh tekem v enem tednu, tukaj pa se jih je zvrstilo pet. Kako ste se zbrali za ta niz, ste dosegli želeno osebno tekmovalno raven?

Že ko sem prišel k reprezentanci, sem se dobro počutil, pozneje pa sem le znova ugotovil tisto, o čemer sem že dolgo prepričan. Za uspeh mora vsak od nas pričakati SP na ravni vrhunske pripravljenosti. Drugače preprosto na tako zahtevnem turnirju ne gre. Dobro je tudi, da se izogneš morebitnim težavam s poškodbami in če k zdravju dodaš še omenjeno dobro počutje, ni druge, kot da igraš na vso moč. Branil sem štiri tekme zapored, vedno znova vložil vso energijo in seveda sem vesel, da se je vse skupaj tako za moštvo kot tudi zame dobro razpletlo.

Kaj pa tiste uvodne zdravstvene težave pred sezono, zaradi katerih ste se svojemu klubu na ledu pridružili pozneje kot ponavadi?

Seveda je poznejši štart zagotovo vplival na moj tekmovalni občutek, nenazadnje tudi pripravljenost. Če priznaš ali ne, to se ti preprosto pozna. A o tem ne smeš razmišljati. Pred pomembno tekmo misel na poškodbo pred sezono »izključim« iz glave in poskušam prispevati k uspehu moštva največ, kolikor je le mogoče. Tako je bilo tudi v tem stožiškem tednu. Iz dneva v dan smo preskakovali ovire, vedno znova sem upal na najboljše, posebej sem se zbral tudi za to zadnjo tekmo v soboto. Lepo je takole tekmovanje končati na prvem mestu.

Verjetno pa še posebej ob spodbudi 10.000 gledalcev s tribun – kako ste se sploh v teh dneh počutili doma? Kako je bilo z bremenom javnosti, kako s prostima dnevoma, ki ju pač na prvenstvih v tujini ne morete izkoristiti za obisk družine?

Za slehernega športnika je nekaj posebnega igrati pred svojim občinstvom. Seveda se bremenu na domačem ledu ne moreš izogniti, toda fantje v tej reprezentanci smo zdaj na različnih ravneh prestali že veliko tekem s posebnim pritiskom, tudi zmagovali, ko je bilo treba, zato me ni bilo ničesar strah. Šport je nepredvidljiv, a če se poti k uspehu lotiš temeljito, ti zmage pozneje niso tuje. Za sproščenost je povrhu razveseljivo, da ti ni treba nikamor potovati. In povrhu še med prvenstvom lahko obiščeš domače. Malo je prostega časa, a možnost, da ga preživiš z družino, zagotovo prispeva k dobremu počutju.

Kaj pa prosti čas po sezoni – koliko si ga boste zdaj privoščili, kdaj se boste iz reprezentančnega dresa spet preoblekli v Medveščakovega?

Zagotovo bom v prihajajočih 14 dneh odmislil vse hokejske obveznosti. Nato bo napočil čas za individualno pripravo, rad bi umirjeno in brez preplaha pričakal naslednjo sezono. Okrog klubskih načrtov še nisem natančno seznanjen, a verjamem, da se bomo kot ponavadi zbrali v prvem avgustovskem tednu, se takoj preselili na led, opravili prva testiranja. Vsak zase ve, da mora biti ustrezno pripravljen za dolgo sezono. V Zagrebu bodo pričakovanja spet visoka, pri klubu so že razgrnili visoke cilje in kot sem vam že dejal po koncu sezone v EBEL, nas zagotovo čaka breme javnosti.

Sicer pa ste se pri naših južnih sosedih že navadili igrati v različnih okoljih. Med sezono ste se namreč iz svojega Doma športov selili v razkošno Areno Zagreb kot tudi na odprti štadion sredi mesta. Kako ste potemtakem doživeli ta stožiški teden?

Sodim pač med tiste, ki se ne obremenjujemo z dvorano. Vedno si želim le, da bi zdržala ledena ploskev, kar se je tu uresničilo. Še več! Prav vsi pri reprezentanci smo celo presenečeni nad dobrim ledom. Sicer pa poskušam kar najmanj razmišljati o zunanjih okoliščinah posamezne tekme. Pomembno je le, da se za sleherno tekmo zberem in nato temu primerno opravim svojo nalogo v moštvu.

Pa drugače – se bolj domače počutite v klasičnih lednih dvoranah, kamor denimo sodi jeseniška, v kateri ste začeli svojo športno pot? Ali prav posebej uživate v sodobnih večnamenskih arenah?

Pravzaprav mi je vseeno, kje igram. Vsako prizorišče ima pač svoj čar, sleherna tekma ponuja svoj izziv. Lotiš se ga, kot najbolje znaš, v moštveni športni panogi poskusiš prispevati svoj delež k skupnemu uspehu.

Sicer pa je bilo že lani v vaši bratislavski slačilnici opazno pozitivno in samozavestno ozračje. Očitno je ostalo pri tem tudi v teh dneh.

Od takrat se popolnoma nič ni spremenilo! Gre za izjemno skupino fantov, kar očitno potrjujejo tudi izidi na ledu. Seveda pa je takoj opazna razlika med skupinama A in B v svetovnem hokeju. Zdaj smo uresničili cilj, se vrnili med najboljše, za konec osvojili prvo mesto, poslej moramo strniti vse sile, da bi si prihodnje leto priborili obstanek.

Pa ste kot vratar z 20, 30 ali 40 prejetimi streli na tekmo občutili posebno breme zdaj, ko ste igrali doma, v primerjavi s tistim izpred enega leta, ko vam nihče ni zameril kakšnega poraza proti realno močnejšim tekmecem?

Sam ne občutim takšne razlike, morda o njej razmišljamo le po analizah medijev. Takrat se pojavljajo besede o favoritih na papirju, pričakovanih zmagah ali pač presenečenjih. Morda res ni hudega, ko izgubiš proti kakovostnejšemu tekmecu, pa si nato sledijo tolažbe v slogu, češ saj nisi igral slabo, toda dejansko smo lani pokazali izjemen vzpon v naši igri. Zdaj se že lahko kosamo tudi z vrsto let boljšimi od nas, pri ambicioznih ciljih moramo vztrajati. Cilj za naslednje prvenstvo je povsem jasen, novi izpad bi bil neuspeh.

Sicer pa SP 2013 na evropskem severu – zdaj pač še ne veste, če boste igrali na Švedskem ali Finskem – prinaša za vas novi sistem tekmovanja. Prvič ga bodo preizkusili letos, Avstrijci in vi se boste srečali z njim prihodnjič. Je bolj pravično igrati sedem tekem kot pa po uvodnem krogu nastopiti v skupini za obstanek?

Težko to ocenjujem, dokler tega ne občutim na tekmovanju. Ampak morda bo res za nas bolje igrati sedem tekem in v tej eni skupini uvodnega kroga pokazati vse svoje znanje.

Kaj pa olimpijske igre? Prihodnja zima namreč prinaša kvalifikacijski izziv za tekmovanje, na katerem slovenski hokejisti v letih samostojnosti še niste nastopili.

Priznam, v teh dneh še nisem toliko razmišljal o možnosti uvrstitve na olimpijske igre, a zagotovo bi bil čas, da se končno tudi mi uvrstimo na seznam slovenskih olimpijcev.

Slovite kot motivator. Nazadnje ste prebudili soigralce, ko očitno ob uvodu četrtkove tekme z Ukrajino niso začeli prav odgovorno, potem ko je že bilo jasno glede na dotedanji razplet, da ste se že vrnili v skupino A.

Seveda je bila opazna takojšnja sproščenost v igri, ampak fantje smo se le zbrali in sklenili tekmo tako, kot smo si želeli.

Kaj pa trenerjeva motivacija? Pri klubu delate pod vodstvom severnoameriškega trenerja Martyja Raymonda, pri reprezentanci po navodilih slovenskega strokovnjaka Matjaža Kopitarja.

Ne bom skrival, lažje mi je delati z domačim trenerjem. Poznam jezik, njegov način dela. Preprosto že dolgo spremljam pot našega selektorja, tudi zato mi je vse skupaj bolj preprosto kot pri trenerju iz tujine.

Pa po vsem tem, kar smo videli v minulem stožiškem tednu, ocenjujete, da to moštvo lahko uresničuje svoje želje v skupini A? Je ta pripravljenost dejansko na višji ravni kot nekoč?

Definitivno! Poglejte, naših igralcev je v tujini več kot kdajkoli. Vsak pa se v tujem okolju, predvsem v tistih zelo razvitih hokejskih deželah, dnevno srečuje z neizprosno interno konkurenco in v njej bojem za uveljavljanje. V pričakovanju prihodnje sezone in tako svetovnega prvenstva kot tudi olimpijskih kvalifikacij pa si lahko le želimo, da bi ostali pri dosedanji poti prodora posameznikov v tujino ter da bi se seveda izognili poškodbam.

Kako pa gledate na boj za preživetje vašega matičnega kluba z Jesenic, od koder ste se mnogi reprezentanti odpravili na tuje?

Seveda mi ni vseeno, kaj se dogaja v Podmežakli. Želim si le, da bi se ta klub postavil na čvrste temelje. Nesposobneži naj se iz kluba čimprej umaknejo, na Jesenice morajo priti tisti, ki imajo znanje in neomajno željo po delu.

Baza igralcev pa tam še vedno ostaja, že zaradi nje kot tudi izjemne tradicije bi se kazalo potruditi, kajne?

Nedvomno. A dokler bodo zgodbo vodili nesposobni ljudje, ki delajo škodo klubu, napredovanja ne bo.

Po pristopu in volji pa je zagotovo ta slovenska reprezentanca lahko marsikomu za vzor. Tudi na tej zadnji tekmi prvenstva z Avstrijo je bilo to prav posebej opazno.

Brez ustrezne zbranosti uspeha preprosto ni. Tudi na tekmi s sosedi smo morali ohraniti mirne glave, ne razmišljati o kakšnih revanšah in neporavnanih računih iz preteklosti. Sleherni novi boj prinaša sebi lasten izziv, s pristopom in igro s tega prvenstva pa je bila pot k prvemu mestu precej lažja. Zato smo tudi nasmejani zapuščali Stožice.