Tiskane izdaje
Ljubljana – Nikar ne vprašajte Katalonca, kam naj vas vodi noga, ko prestopite špansko mejo. Še manj se v to spuščajte s prebivalci Barcelone, za katere je njihova metropola najlepši kotiček pod soncem. V teh dneh v njej še ni čutiti košarkarskega vrveža, a Helena Boada Xairo, ki jo je v zadnjih treh letih zaznamovala ljubezen do Slovenije, že veliko pred tem pa tudi strast do igre pod košema, napoveduje vroč september pod Motjuicom.
V teh dneh gre zagotovo za idealno sogovornico o košarkarski vročici na Iberskem polotoku, igra jo je zasvojila, še preden jo je posrkala puberteta. Ko je pred sedmimi leti srce oddala v deželo pod Alpami, je morala spremeniti tudi košarkarsko državljanstvo. In to dvakrat. Najprej kot navijačica, saj pravi, da je ne obhajajo nobeni dvomi, za koga bo med SP stiskala pesti, Španci vsaj tu proti Slovencem nimajo možnosti. Drugič pa pred letom dni, ko je dobila zeleno luč za nastop za slovensko izbrano vrsto in se še pomladi z njo (neuspešno) znojila v lovu za zgodovinskim prebojem na EP. Zdaj je na razpotju in še vedno ne ve, ali je čez košarkarsko kariero potegnila križ. Ali pa morda ne želi vedeti, saj je vsakič, ko je že sprejela odločitev, vmes posegla višja sila in je žoga ostala v njenih rokah.
»No, profesionalno se je zame zgodba verjetno končala, amatersko bom bržkone igrala še, ko ne bom več mogla hoditi,« pove v smehu. Ker v teh dneh s srčnim izbrancem in nekdanjim kapetanom slovenske reprezentance Jako Lakovičem že pripravlja kovčke za skupno selitev na jug Italije, bo pač težko spet stopila korak nazaj. Iz domače Katalonije se je vrnila ravno teden pred prvenstvom, ni pozabila povedati, da je vreme pri njih ravno tako čudno kot pri nas, namočilo jo je celo na Mallorci, kjer dežja v avgustu niso videli že vrsto let. »Barcelona bo moštva gostila v drugem delu SP, zato pravi bum košarkarskega pričakovanja šele prihaja, nas pa že zdaj bombardirajo z reklamami na vsakem koraku. Ampak tako, kot je bilo lani v Sloveniji, kjer se je EP čutilo na vsakem koraku in vogalu, vendarle ni. Španija je prevelika, da bi prišlo do takšne tenzije in evforije,« pravi nasmejana Katalonka, ki obožuje tudi tehnologijo, matematiko, fiziko, zato ne čudi njen izbor za študij industrijskega inženiringa.
»Slovenski navijači morajo biti pripravljeni na to, da bodo na Kanarskih otokih spoznali en svet, na celini pa drugega. Tam se drugače živi in tudi hrana je čisto drugačna kot v Barceloni, ki je zame eno od najlepših mest na svetu. Tudi zaradi raznolikosti, ki jo ponuja, in bogate športne dediščine,« je odločno zavrnila možnost, da bi skrajne organizacije lahko posegle v dogajanje na SP in ga uporabile za svoje politične namene. »Kvečjemu bodo pogosto vihrale katalonske zastave, saj Katalonci ne zamudimo priložnosti, da izrazimo svojo željo po neodvisnosti. Ravno 11. septembra, ko bo v Barceloni prva od obeh polfinalnih tekem, bo naš glavni praznik, dan, ko se je pred več kot 300 leti predala katalonska vojska. Na ta dan bodo v mestu letos velike demonstracije, načrtujejo razporeditev ljudi v formacijo V, ki bo simbolizirala zmago (angleško victory – op. p.),« razkriva Boadova in opravi s še enim stereotipom, da se Katalonci niti ne poistovetijo s špansko reprezentanco.
»Seveda se imamo za Katalonce in želimo priti do lastne reprezentance, ampak zato ne sovražimo Špancev. Pripravljalne tekme v Badaloni so pritegnile ogromno ljudi, dvorane so bile nabito polne, konec koncev za državno selekcijo igra tudi nekaj naših košarkarjev. Ampak moje srce bije za Slovenijo in to je edina reprezentanca, za katero bom navijala,« pojasni 27-letnica, ki se v Sloveniji tudi po treh letih tukajšnjega življenja še vedno stežka privaja drugačnim prehranjevalnim navadam, zlasti njen bioritem tu trmasto vztraja pri španskem.«Večerjo bi jedla pozneje, a razumem, da vas na nek način k zgodnejšemu obedu sili tudi zgodnji mrak sredi zime. V Španiji je svetlo vsaj uro dlje, četudi spadamo v enak časovni pas. Za to je kriv general Franco, ki si je v prejšnjem stoletju zaželel uro naravnano na isti čas, kot ga imajo Nemci. Če ga ne bi bilo, bi imeli mi uro zamika, tako kot je na Portugalskem,« pravi Boadova, ki namerava svojo na novo pridobljeno slovenskost kmalu potrditi tudi z vzponom na Triglav. Smučanje je namreč osvojila že kot mlad deklič.
Sicer pa bodoča soproga bodočega trenerja – Lakovič že zdaj načrtuje svojo pot po igralski karieri – košarko spremlja tudi z drugačnimi očmi in na menjavo rodov v Sloveniji ne gleda prav nič tragično. Seveda selekciji manjka višina, za izkušnje in rezultate pa ji je treba dati čas, pravi, medtem ko Špance kajpak uvršča v finale, manj od tega bi bila prava nacionalna katastrofa. V primeru, da bo Lakovič odšel na pripravljalni tabor z Avellinom, pa že razmišlja o vrnitvi v domovino, saj bi katerega od spektaklov SP rada podoživela tudi v živo.
