Sanje so bile dovoljene, a so živele le do polčasa

Barcelona – Pred tekmo, ki bi jim lahko prinesla zgodovinski podvig na SP, so se slovenski košarkarji počutili kot dvokolesnik za motokros v primerjavi z bolidom formule ena. Oba sta namenjana dirkanju, razlika v hitrosti na odprti cesti pa je ogromna. Toda ko so občasno zvabili Američane h grbinam na blatnih terenih, je bilo marsikaj drugače.

Selektor ZDA Mike Krzyzewski je resda vnovič presedel večino tekme in v glavnem deloval, kot da je na baletni predstavi, sprva pa so bili zelo sproščeni tudi njegovi zvezdniki. Toda ko so jih slovenski košarkarji, med katerimi so donedavno slišali le za Gorana Dragića, sredi druge četrtine začeli stiskati, so prvič na letošnjem mundialu začeli kazati znake nemira in celo živčnosti, tako značilne za presenečene favorite. »Kaj se dogaja? Mar ne vedo, da smo veliko boljši?« so se verjetno spraševali. In svoje vrline pokazali še v praksi, ne le v teoriji.

Tekma se je za Američane začela po želenem libretu, čeprav se njihova zunanja aduta James Harden (met iz igre v prvem polčasu 0:8) in Stephen Curry do glavnega premora nista vpisala med strelce. A so po zaslugi Anthonyja Davisa in Kennetha Farieda prevladovali pri skokih in zadevali z nasprotnimi napadi ali z drugimi akcijami po številnih zgrešenih poskusih iz postavljenih akcij. Slovenci so jih lahko ustavljali le z osebnimi napakami. Za ameriško obrambo pa je bilo jasno: Gorana Dragića bodo ustavljali vsi skupaj, njegove soigralce posamično. Toda Slovenci se začuda niso dali, čeprav niso blesteli. Sredi uvodne četrtine je bil rezultat izenačen (10:10), štiri minute pozneje so ZDA pobegnile na 26:15, v 13. minuti pa je bilo še vedno +11 (37:26).

Ob dobro pokritem G. Dragiću se je v slovenskem moštvu uvodoma najbolje znašel Domen Lorbek in do sredine druge četrtine dosegel že 12 točk. Nekatere rokade Jureta Zdovca so se posrečile, denimo poskus s Klemnom Prepeličem, druge (z Jako Blažičem, Edom Murićem in Jako Klobučarjem) so bile obsojene na hitro zamenjavo. Toda ko je začel delovati slovenski skok in sta se brata Dragić nekoliko otresla pritiska, je bilo v hipu marsikaj drugače. Stekli so tudi protinapadi papirnatih obstrancev in moštvi je ob prvem odhodu v slačilnico ločilo le še sedem točk. Povsem zasluženo in nenadoma je oživelo novo upanje. Je senzacija res možna? Ni bila. Morda je dober odpor celo preveč opogumil Slovence, da so povsem odprli fronto.

Jure Zdovc je že v trenutkih ugodnega trenda opozarjal svoje fante, da ne kaže povsem podivjati. Ne brez razloga, kajti v tretji četrtini se je razmerje sil vidno spremenilo. Slovenci so prikorakali na parket zadovoljni in utrujeni, Američani jezni, a sveži in željni nadaljevanja na ravni njihovega ugleda. Razlika v kakovosti je postajala vse bolj očitna in nič več ni veliko zaleglo. Zaloge motivacije so splahnele, kar je močno omejilo izvedbo taktičnega načrta, v katerem je bilo še nekaj presenečenj za ZDA. Dodatna »finta« pred domala slehernim metom in prerivanje s telesno močnejšimi tekmeci pa so načeli še zadnje rezerve energije. Američani so v tretjem delu tekme dosegli kar 37 točk in vodili z 81:58, zadnji del pa dobili s 33:12, saj se je četrtfinalna tekma SP sprevrgla v ekshibicijo med neenakovrednima moštvoma. Slovenci so po odličnem prvem polčasu slednjič za 12 točk »prekosili« svoj najvišji poraz vseh časov in zaostali za skoraj dvakrat več kot Mehičani v osmini finala. Ker so »izzivali«.

»Čeprav je bil rezultat ob polčasu ugoden, je bilo jasno, da ne nadzorujemo igre. Američani so preveč prevladovali v skoku in samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bomo zlomili,« je priznal Domen Lorbek. Uroš Slokar ni deloval tako nezadovoljno: »Prišli smo se borit brez računice in nismo se preveč obremenjavali s tem, kaj bo. Vsak je dal svoj maksimum in zato smo lahko zadovoljni. Morda bi bil na kakšen drug dan poraz nižji.« Goran Dragić se je najprej moral ubraniti ameriških novinarjev, nato pa dejal: »Poraz je nekoliko previsok, saj je naše moštvo razpadlo in ni moglo več teči. Krzyzewski je menjal svoje fante na dve, tri minute, zato so sveži pričakali drugi polčas, nam pa se je vsaka menjava močno poznala. Odprtih metov skoraj nismo imeli, saj so se ameriški centri redno odločali za prevzemanje. Verjetno bi lažje igrali proti Špancem, saj niso takšni atleti.«