Tiskane izdaje
Recife – Za vratarje se je na tem SP doslej kolo sreče vrtelo v različne smeri. Mehičan Guillermo Ochoa je z bravurami proti Braziliji postal narodni junak, Iker Casillas pa je s sedmimi prejetimi goli v dveh tekmah izgubil svetniški sij, ki so mu ga nadeli na poti do treh velikih lovorik v zadnjih šestih letih. Danes bo proti Kostariki na preizkušnji še ena vratarska legenda, Gianluigi Buffon, ki kajpak noče končati kot španski kolega.
Kapetan italijanske reprezentance bo svoj peti mundial – s tem se je izenačil z rekorderjema, Mehičanom Antoniom Carbajalom (na SP od 1950 do 1966) in Nemcem Lotharjem Matthäusom (1982 – 1998) – začel z zamudo. Uvodno tekmo proti Angliji je izpustil zaradi poškodbe gležnja, s tem se je nepričakovano ponudila priložnost njegovemu »namestniku« Salvatoreju Siriguju, ki jo je s pridom izkoristil. Pri golu, ki so ga ob italijanski zmagi z 2:1 zabili Angleži, je bil nemočen, sicer pa je svoje delo opravil brezhibno. Statistično je bil najboljši vratar uvodnega kola turnirja, ob tem pa so ga množično podprli Italijani na družbenih omrežjih, češ da si zasluži še eno priložnost, saj nenazadnje ne gre tvegati z Buffonom, če še ni povsem okreval.
A sporočilo iz tabora »azzurrov« je jasno. »Gigi« od ponedeljka nemoteno vadi, Italijo bo spet na igrišču vodil njen karizmatični kapetan z neprecenljivimi izkušnjami – 140 nastopi za reprezentanco. Kljub odlični predstavi Siriguja je hierarhija v izbrani vrsti selektorja Cesareja Prandellija znana: »Dokler bom živ, bo zame Buffon član prve enajsterice.« In Sirigu ta čas to tudi upošteva. »Niti sanjati si ne upam o tem, da bi mu odvzel mesto,« je povedal prvi vratar bogataškega PSG, čeprav bi mu status na klubski sceni dovoljeval tudi bolj (pre)drzno razmišljanje. Nenazadnje je italijanski vratar z največjo minutažo v zadnjih dveh sezonah lige prvakov, v katerih je vidno napredoval. Star je 27 let in so njegovi najboljši dnevi med vratnicama bržkone še pred njim, vprašanje pa je, kdaj se bo lahko spet izkazal v reprezentančnem dresu. Buffon, »večni« prvi mož Juventusa, kljub 36 letom še ne razmišlja o slovesu. Še več, začrtal si je pot, ki bi ga še bolj povzdignila med nesmrtniki italijanskega nogometa. Mednje se je vpisal kot eden od junakov SP 2006 v Nemčiji, kjer so naši zahodni sosedi osvojili svoj četrti naslov svetovnih prvakov, v nogometnem panteonu pa bi rad prerasel še svojega slovitega predhodnika Dina Zoffa. Buffon si želi nastopiti tudi v Rusiji 2018, s čimer bi postal prvi nogometaš s šestimi mundiali za pasom, če bi tedaj šli »azzurri« do konca, pa bi postal tudi najstarejši svetovni prvak v zgodovini – Zoff je v Španiji 1982 pokal dvignil star 40 let, 4 mesece in 13 dni.
Italijane zgodovina uči, da se mora Buffon čim prej vrniti na igrišče. Ko ga nazadnje na velikem tekmovanju ni bilo, se jim je hitro zalomilo. V Južni Afriki, kamor so pred štirimi leti prišli kot branilci naslova, si je njihov prvi vratar v 45. minuti uvodne tekme s Paragvajem poškodoval hrbtenico. Zamenjal ga je Federico Marchetti, ki se je podobno kot Sirigu izkazal ob ognjenem krstu, precej slabše pa mu je šlo v nadaljevanju – na tekmah z Novo Zelandijo in Slovaško je iz petih strelov na vrata prejel štiri gole in Italija se je poslovila.
A ne gre le za vraževerje, Buffon je zdaj bržčas bolj kot kadarkoli prej pripravljen stisniti zobe in stopiti na igrišče. Če bi Sirigu ponovil predstavo proti Angliji, bi bil »Gigi« vse manj nepogrešljiv …
