Tiskane izdaje
Več kot osem milijonov razlogov ima Fabio Capello, da se kljub polomu v Braziliji oklepa ruske reprezentance. Toliko namreč v evrih zasluži na leto in je daleč najbolje plačani selektor na SP. Pogodbi, ki mu poteče šele po domačem SP čez štiri leta, se zlepa ne bo odrekel. Vprašanje pa je, ali mu ruski šefi še zaupajo.
Kljub polomu na drugem zaporednem mundialu – v Južni Afriki je njegova Anglija pokazala malo dobrega nogometa –, je Capello odločen zadržati službo do leta 2018. Po remiju z Alžirijo je Rusija, ki ji je nastop v JAR preprečila Slovenija, že tretjič zapored obtičala v skupinskem delu. Razočaranje je veliko, zlasti pri megalomanskih ruskih oligarhih. »Če me bodo hoteli, bom ostal,« se je odzval Capello, ki je podaljšanje sodelovanja sklenil januarja letos. Njegov iztržek na svetovnih prvenstvih je klavrn – ena zmaga na sedmih tekmah. Dosegel jo je z Anglijo proti Sloveniji, pa še tedaj je zanjo trepetal do konca.
Seveda ima svoje argumente: »To reprezentanco sem po 12 letih pripeljal na SP. Torej mislim, da sem opravil dobro delo. Škoda, da nismo šli naprej.« Na vprašanje, ali kaj obžaluje, se ponosni trener ni posul s pepelom, temveč je raje obtožil višjo silo oziroma sodnika, ki ni opazil, da je nekdo tik pred prejetim usodnim zadetkom vratarja Igorja Akinfejeva zaslepil z laserskim žarkom iz priročne naprave. V obrambi mu je prav prišel bolj tehten argument, češ da so ruski klubi tako premožni, da najboljši tamkajšnji nogometaši raje ostajajo doma, kot da bi se šli kalit v tujino.
Sovjetska zveza je leta 1988 izgubila v finalu EP, odkar je Rusija samostojna, pa se je izkazala samo na EP 2008, ko je izpadla v polfinalu. Takrat sta bila dominantna Andrej Aršavin (Asenal) in Roman Pavljučenko (Tottenham), tokrat si niti eden od 23 igralcev kruha ne služi zunaj meja Rusije. Nekdanji »čudežni deček« Alan Dzagojev pa je bil samo rezervist. »Ko igraš na mednarodni sceni, si pridobiš nujne izkušnje. To spodbuja tekmovalnost. Mi teh lekcij nismo osvojili, ker igramo zgolj eni proti drugim,« trdi Capello. To sicer ne drži povsem, saj sta CSKA Moskva in Zenit St. Peterburg vendarle sodelovala v zadnji izvedbi lige prvakov.
Italijan ima v tej luči grenko-sladke skrbi. Ker bo Rusija gostila naslednje SP, se ji ne bo treba dokazovati v kvalifikacijah, hkrati pa v naslednjih letih ne bo pod hudim pritiskom. Uvrstitev na EP 2016 kajpak ne bi smela biti prevelik zalogaj, potem ko se je format razširil s 16 na 24 reprezentanc in tako bodo v Franciji nastopile praktično vse »resne« reprezentance.
Capellu bi lahko očitali, da slabo prenaša poraze. Tudi pred štirimi leti je za blamažo v osmini finala proti Nemčiji (1:4) okrivil sodnike, ki niso opazili, da je bil nesojeni gol Franka Lamparda pri 1:2 regularen. Takrat namreč še ni bilo tehnologije golove črte. Po četrtkovi tekmi pa je trdil, da prosti strel, po katerem je padel zadetek Alžirije za 1:1, sploh ne bi smel biti dosojen: »To prvenstvo je najboljše doslej. Nikdar še ni bilo boljšega nogometa. Če lahko izpostavim črno piko, je to sojenje. Mi gotovo nismo bili ljubljenci delivcev pravice. Vselej sem držal jezik za zobmi, kadar je šlo za sojenje, ampak tega je zdaj konec.«
Malo samokritičnosti mu le ne bi škodilo. Nenazadnje je Rusija na treh tekmah dosegla dva gola in ni navdušila nikogar. Selektorja pa je vseeno debelo (pre)plačala. Zato so upravičene skrbi, da reprezentanca ni na pravi poti. Skrb je povezana tudi z naraščanjem števila tujih nogometašev v Rusiji, ki dušijo razvoj domačih talentov. Napovedano zmanjšanje dovoljenega števila tujcev za klube s sedem na šest najbrž ne bo veliko spremenilo. »Saj to je ravno naša največja težava. Dežela s 150 milijoni ljudi ne najde 23 igralcev, ki bi ustvarili zdravo konkurenco v izbrani vrsti,« je potarnal eden od ruskih novinarjev.
Če že ni šlo za žarek, sodniško zaroto, napake v sistemu ali kaj drugega, je morda vendarle preglasen komunikacijski šum, saj Capello ne zna besede rusko in kdo ve, koliko njegove modrosti je bilo izgubljeno s prevodom ...
