Najuglednejši vložijo največ in nato štejejo dobiček

Nemčija vs. ZDA! Četudi gre za dve reprezentanci povsem različnih nogometnih ugledov – prva s tremi naslovi najboljše na svetu, druga brez vidnejših dosežkov –, je prestiž med gospodarskima velesilama še kako navzoč na tem prvenstvu tudi v boju opremljevalcev – nemških Adidasa in Pume ter ameriškega Nika. Sploh pa pokroviteljem pripada odmevno poglavje prvenstva.

Športno leto 2014 je nabito z odmevnimi tekmovanji in če je zimski vrh pripadel olimpijskim igram v Sočiju, kjer so Rusi krepko prekosili vse prejšnje prireditelje z izjemnim vložkom (prek 37 milijard evrov), se v teh dneh z naskokom največ denarja suče okrog svetovnega prvenstva v nogometu. Predvsem pod streho krovne zveze (FIFA), ki si je pred 32 leti in mundialu v Španiji priborila ekskluzivno pravico podelitve marketinških pravic. Takrat je bilo osem uradnih pokroviteljev prvenstva, štiri leta pozneje v Mehiki dva več, krog se je na takšen način sklenil v Nemčiji 2006. Kajti za naslednjo zgodbo v Južni Afriki se je FIFA lotila drugačnega koncepta in pokrovitelje razdelila v tri skupine: v eni je ohranila svoje stalne, v drugo uvrstila mednarodne prav za svetovno prvenstvo in v zadnji odprla dveri še za nacionalne za to osrednje tekmovanje.

Nekateri iz skupine ekskluzivnih ostajajo zvesti osrednji nogometni že leta in leta, zakuhalo pa se je pri Sonyju, azijskem velikanu s področja elektronske industrije, ki je zdaj sicer šele drugič zapored v izbrani druščini pokroviteljev. Kajti predvsem po zadnjih objavah uglednih britanskih medijskih hiš, BBC in časnika Sunday Times, o nečednih poslih kandidature Katarja za SP 2022 so se vodilni pri tem pokrovitelju zdrznili in zahtevali dodatne preiskave o tem, kaj se je zares dogajalo v boju za prvenstvo, ki so ga dodelili bogati arabski deželi. Kajti londonski časnik je razgrnil resnico o »milijonih« dokumentov in pismih po elektronski pošti, Bin Hamman, dolgoletni član izvršnega sveta FIFA, pa naj bi osrednji nogometni organizaciji nakazal kar 3,7 milijona evrov za podporo kandidaturi Katarja …

Svojo ceno je plačal tudi že legendarni in doslej zelo vplivni nogometni mož Franz Beckenbauer, ki je na glas spregovoril o tem, da nikdar ni podprl čudne zgodbe v Katarju in je glasoval proti. FIFA pa mu je ne glede na vse zasluge preteklosti zaprla vrata štadionov na prvenstvu v Braziliji, kar je v soboto odmevalo zlasti pri vseh informativnih oddajah na ARD in ZDF, programih nemške nacionalne TV; tekem v prihajajočih dneh ne bo smel obiskovati niti kot običajen smrtnik na tribuni!

Toda živahno kolesje pokroviteljev nogometnega prvenstva se bo ne glede na pomisleke še naprej močno vrtelo. Nenazadnje bo FIFA med udeležence za ta mundial razdelila 264 milijonov evrov in če je nazadnje v Južni Afriki štela dobiček 1,7 milijarde, potem bo najbrž po spektaklu v nogometno ponoreli Braziliji blagajna še bolj polna. Stroški posameznih reprezentanc so različni, kajpak ambicioznejše izbrane vrste pri takšnem projektu ne varčujejo. Seveda precej priboljška pričakujejo od svojih pokroviteljev, zadnji podatki razkrivajo, da se med tistimi, ki vedno merijo visoko, pri brazilski zvezi veselijo kar 105 milijonov na ta račun, pri angleški 77 milijonov, francoski 63 milijonov in nemški 60 milijonov.

Adidas ima žogo, Nike Ronalda, Neymarja in Rooneya

V ozadju vseh teh številk je silno zanimiv boj za prevlado tudi med opremljevalci, predvsem že vrsto let tremi vodilnimi v nogometnem svetu. Adidas, Puma in Nike ostajajo v hudem boju, vsak s svojimi aduti. Nemški podjetji stavita na izjemno tradicijo in priljubljenost nogometne igre bodisi v lokalnem okolju bodisi v drugih deželah, Nike pristopa z ameriškim občutkom za trženje in pogodbami z nekaterimi velezvezdniki svetovne scene. Tako zdaj ponosno svetu predstavlja Cristiana Ronalda, Neymarja in Wayna Rooneya ter razgrinja podatek o 1,5 milijarde evrov letnega zaslužka pri prodaji nogometne opreme. Strokovnjaki iz ekonomskih vodá ocenjujejo vsoto za prav imenitno, saj gre vendarle za podjetje, ki se je šele pred dvema desetletjema lotilo nogometnih projektov.

Adidasova zgodba je precej daljša. Zelo je vplivna – razumljivo – na nemškem trgu, Mesut Özil, eden vodilnih zvezdnikov zadnjih sezon pri reprezentančnem »elfu« tako proizvode s tremi črtami predstavlja tudi na svojem profilu facebooka. V letu 2014 podjetje iz okolice Nürnberga na Bavarskem napoveduje rekordni zaslužek dveh milijard evrov pri prodaji nogometnih izdelkov, ko pa gre za svetovno prvenstvo, že od 1970 ponosno ohranja uradno žogo tekmovanja (tokrat so jo poimenovali Brazuca) ter dolgo in uspešno sodelovanje z nekaterimi reprezentancami iz svetovnega vrha – z Nemčijo, Argentino, s Španijo.

Še najmanj se v teh dneh hvalijo pri Pumi, ki je sicer med SP 2006 opremljala največ reprezentanc (12; zdaj le 8, Nike 10, Adidas pa 9). »Ta čas se prebijamo skozi težke čase, promet ne dosega dobičkov,« je pred dnevi za Berliner Zeitung, časnik resnih vsebin iz nemške metropole, priznal prvi mož podjetja Björn Gulden. Nekaj dragih ekskluzivnih pogodb z zvezdniki so morali prekiniti, a ta čas v svoji izložbi še vedno radi predstavijo italijanskega asa Maria Balotellija ter enega vodilnih asov zadnjega nemškega vala Marca Reusa, ki pa mu je poškodba z zadnje pripravljalne tekme preprečila pot na SP.

A zanimiv je vsakdan tudi manjših opremljevalcev, denimo Burrde (Belgija), Jome (Honduras) ali Uhlsporta (Iran). Tudi slednji prihaja iz nemškega prostora, v primerjavi z Adidasom in Pumo je po prepoznavnosti palček, cenijo ga sicer predvsem po rokavicah za nogometne vratarje. »Toda tudi mi imamo svoje prednosti,« pravijo v oddelku za trženje podjetja iz najbogatejše nemške zvezne dežele Baden-Württemberg in trditev oplemenitijo: »Pri nas Iran uživa povsem drugačen ugled, kot bi ga imel pri Adidasu …«