Tiskane izdaje
Rio de Janeiro – Vsakdo ima lahko slab dan. In tudi obupen večer. V tem slogu na Iberskem polotoku prevladujejo komentarji po nenadejanem bolečem porazu španske reprezentance proti Nizozemski z 1:5. Zaušnica je bila krepka, toda navijači niso opustili zaupanja, ki so si ga njihovi ljubljenci trdo prigarali z zmagoslavji na SP 2010 ter EP 2008 in 2012.
»Razvadili smo se, da se stvari odvijajo v našo korist. Zato igralce pred začetkom tekem vedno opozorim, da moramo biti pripravljeni na manj prijeten potek dogodkov. Ko zmagujemo, nas najbolj krasi dejstvo, da ostajamo normalni. Ko prihajam na novinarske konference, poskušam ohraniti enak izraz na obrazu tako po uspehih kot po razočaranjih. Tudi zdaj moramo ohraniti mirne glave, se zavedati, kaj smo storili narobe, in se odzvati,« je po dveh prespanih nočeh prepričan španski selektor Vicente del Bosque, ki ima kljub imenitnemu nizu uspehov precej stresnih izkušenj. Pred štirimi leti je Španija izgubila uvodno tekmo na mundialu proti Švici z 0:1 in se morala pobrati z zmagama nad Hondurasom (2:0) in Čilom (2:1). V sredo se bo vnovič morala odkupiti proti Čilencem, nato pa ugnati še Avstralce in upati na »normalen« razplet preostalih tekem v skupini B. A kot pravijo Španci, nizozemskemu selektorju Louisu van Gaalu povsem zaupajo, da se ne bo z morebitnim zrežiranim porazom proti Čilu poskusil otresti branilcev naslova že na uvodni stopnji SP.
Zanimivo je vendarle, da Španci bolj kot v lastni južnoafriški epopeji iščejo navdih v podvigu nemške izbrane vrste, ki je leta 1954 izgubila proti Madžarski kar s 3:8, v finalu pa se ji oddolžila s 3:2. Rezultatska primerjava je res ustrezna, v prid pa ji govori dejstvo, da tudi Nemcev ni zagrabila panika in da so po polomu posegli le po manjših kadrovskih rokadah. Po nizozemski ekshibiciji v drugem polčasu so tokrat med Španci na tapeti predvsem vratar Iker Casillas, celotna obramba in tudi dolga leta nedotakljivi Xavi Hernandez, toda dobri poznavalci razmer so prepričani, da bo stari modrec Del Bosque raje poskusil dvigniti svoje izkušene ase in da ne bo v prelomnih trenutkih poslal v reševalno akcijo večjega števila nogometašev s klopi. Pred štirimi leti se je po porazu s Švico denimo odločil le za dve menjavi – Jesus Navas in Fernando Torres sta nadomestila Davida Silvo in poškodovanega Andresa Iniesto –, Davida Villo pa je poslal na levi bok.
»Zdaj ni pravi trenutek za uperjanje prstov in iskanje krivcev. Zmagujemo kot moštvo in tudi izgubljamo vsi skupaj. Za motivacijo zadošča že naš ranjeni ponos. Ob uspehih na prejšnjih SP in EP smo se naučili delovati kot kolektiv, zato si še vedno neizmerno zaupamo, vsak od nas pa sam pri sebi najbolje ve, kaj je storil narobe. Naša slačilnica še nikoli ni bila tako enotna in najraje bi že danes igrali proti Čilu,« pravi Sergio Ramos, ki je v letošnjem finalu lige prvakov zadal boleč udarec nekdanjemu klubskemu soigralcu Arjenu Robbnu, v petek pa mu je Nizozemec vrnil udarec. Španija je v enem večeru prejela tri gole več kot na celotnem SP 2010.
Tudi Xabi Alonso meni, da si njegovo moštvo zaradi minulih uspehov zasluži vsaj nekaj kredita: »Ko smo zaostali proti Nizozemski, smo poskusili odgovoriti s srcem namesto z glavo. Ni šlo za slabo telesno pripravljenost, preprosto se nismo znali pravilno odzvati, kar pa nikakor ne pomeni, da bi morali naš rod odpisati. Proti Čilu se nam bo ponudila imenitna priložnost, saj imamo marsikaj povedati na igrišču. Še naprej se bomo družno borili kot eden ali pa se bomo vrnili skupaj domov.«
Številke res govorijo v prid Špancev. Člani letošnje lovorike so skupaj osvojili kar 277 naslovov, naučili so se zmagovati in premagati krizne trenutke. Kulturo tekmovalnosti so dvignili na najvišjo možno raven.
