Tiskane izdaje
Letošnje svetovno prvenstvo ni privlačno le zaradi vrnitve turnirja v Brazilijo ali pač okroglega 20. jubileja. V prvem delu mundiala so navijači z navdušenjem spremljali tudi številne lepe poteze, hitre akcije in – točo golov. Strelci niso bili tako razigrani že vse od znamenitega svetovnega prvenstva v Mehiki leta 1970.
Upoštevaje sobotno polnočno tekmo med Bosno in Hercegovino ter Nigerijo je na tokratnem mundialu padlo že 83 golov v 29 tekmah oziroma natančno 2,86 gola na tekmo. To je veliko več kot nazadnje v Južni Afriki, ko je bila med elito tudi Slovenija, ali na prejšnjih turnirjih. Nekateri statistiki že pogledujejo proti šampionatu iz leta 1958, ko so na švedskih tleh blesteli francoski napadalec Just Fontaine (13), legendarna brazilska asa Pele (6) in Vava (5) ter še nekateri tedanji velemojstri, ki so končno povprečje golov na tekmo ustavili pri številki 3,6. Prvenstvo v Braziliji se resda preveša v sklepno fazo predtekmovanja, nato pa bodo sledili izločilni boji, v katerih reprezentance že pregovorno ne dosegajo tako veliko golov kot prej, zato je povprečje iz Švedske '58 bržkone nedosegljivo. Turnirsko povprečje iz Mehike '70 (2,97 gola na tekmo), kjer se je še zadnjič zavihtela na svetovni vrh Pelejeva Brazilija, predstavlja bolj realen izziv.
Še bolj zanimivo je vprašanje, zakaj so strelci v Braziliji bolj razigrani kot pred štirimi leti, in ali je večja učinkovitost naključna. Odgovor ni preprost, vendarle pa se zdi, da so razlike posledica načrtnega dela, geografske raznolikosti prizorišč in številnih taktično-kadrovskih sprememb v reprezentancah. Razloge za doseženo povprečje golov 2,86 po prvih 29 tekmah bi lahko strnili v pet ali šest skupin.
Prvič, v Braziliji je veliko topleje kot pred štirimi leti v Afriki. Večino tekem na tokratnem prvenstvu igrajo v tropskem in subtropskem podnebju, visoke temperature in velika vlažnost zraka pa nogometaše utrudita veliko hitreje, kot bi jih sicer v »normalnih« razmerah. In, kar je ključno, utrujeni igralci v povprečju storijo več napak kot tisti, ki so še povsem zbrani. V končni posledici bi to lahko prevedli v večje število golov zaradi napak obrambe, kar – glede na doslej videno – gotovo drži.
Drugič, moštva igrajo taktično drugače kot doslej. Medtem ko je šlo na zadnjem svetovnem prvenstvu za vladavino modela igre 4-2-3-1 in njegovih sorodnih različic, je tokrat drugače, moštva igrajo raznovrstno, predvsem pa bolj pragmatično. Nizozemski sistem igre 5-3-2, ki se v napadu spremeni v model igre 3-4-3, je še najbolje opisal krilni napadalec Arjen Robben, ki je blestel v uvodni tekmi s Španijo. »Dejstvo je, da naši branilci igrajo zelo globoko, kar pomeni, da imava z Robinom van Persiejem veliko prostora za nasprotne napade, skoraj celo polovico igrišča,« je razkril Bayernov zvezdnik. Reprezentance se torej ne držijo več »svojega« modela, pač pa sistem igre prilagodijo tekmečevim značilnostim, vse za to, da bi zabile čim več golov.
Tretjič, na večje število golov je gotovo vplivala tudi dolgoletna španska prevlada. Čile je resda končal špansko tiki-taka igro, toda prav s to igro so Španci splezali na vrh sveta in so jih posledično tekmeci kopirali. Večina reprezentanc namreč danes igra podobno kot (nekoč) Španci: gre za proaktiven, napadalni nogomet, ki temelji na hitrem odvzemu žoge tekmecu in agresivnem pokrivanju nasprotnih igralcev visoko na njihovi polovici. Na ta način večkrat prihaja do napak bližje vratom, več je tudi tako doseženih golov.
Na večje število golov v Braziliji 2014 je vplivalo tudi veliko golov, doseženih v uvodnih minutah tekem. Tako se je začela, ne nazadnje, že krstna tekma mundiala med Brazilijo in Hrvaško, ko je Marcelo zabil avtogol v 11. minuti tekme. Gostitelji so nato zasukali izid in zmagali, pri tem pa niso ostali edini na turnirju. Kar sedem reprezentanc je na tem prvenstvu sprva zaostajalo z 0:1, a so na koncu zmagale. Na celotnem mundialu v Južni Afriki je to uspelo le štirim zasedbam. Tudi zgodaj prejeti (oziroma doseženi) goli torej pomenijo večjo verjetnost za še kakšen gol na tekmi.
Petič, večina reprezentanc na splošno goji zelo neposreden nogomet, ki temelji na taktiki »zabiti gol več od tekmeca« in ne »prejeti enega manj«. Nad tem je bil, denimo, presenečen tudi angleški napadalec Daniel Sturridge. »Tekme so neverjetno odprte, na svoj račun so prišli predvsem nevtralni navijači. Tudi sam uživam med spremljanjem drugih tekem, saj mi je tak nogomet zelo blizu,« je zatrdil Liverpoolov adut, ki mu doslej resda ni šlo prav po maslu.
Poseben dejavnik pri številu doseženih/prejetih golov so seveda vratarji. Slednji se na brazilskem turnirju – v seštevku – niso kdo ve kako izkazali, izjeme, kot so Ochoa, Bravo in še kdo, le potrjujejo splošno tezo. Posebej so »izstopali« nekateri znani vratarji, kot so Iker Casillas, Sergio Romero, Igor Akinfejev ali Mathew Ryan, ki so z napakami močno vplivali na potek nekaterih tekem. Da imajo vratarji zelo zahtevno delo, je sicer zatrdil hrvaški čuvaj mreže Stipe Pletikosa, ko je spregovoril o razmerah za delo vratarjev na tokratnem prvenstvu.
»Brazuca je sijajna žoga, zelo je hitra ... Tudi trava, ki je pokošena zelo na kratko, ni na 'naši' strani, saj žoga potuje zelo hitro. V takšnih razmerah igralci seveda pogosto streljajo z vseh razdalj. Mislim, da se na tem prvenstvu res strelja proti vratom večkrat, kot se je streljalo doslej. Igralci namreč vedo, da imamo vratarji pri tej žogi in tako pokošeni travi določene težave. Toda moramo biti pripravljeni tudi na to, nimamo druge izbire,« je razmišljal Pletikosa, ki gotovo ve, o čem govori. V majici Hrvaške je nanizal že 113 nastopov vse od daljnega leta 1999. Njegovo teorijo potrjuje tudi statistika: medtem ko so igralci pred štirimi leti v Južni Afriki na vrata sprožili povprečno 22,4 strela, so to številko v Braziliji za zdaj dvignili na 24,6.
