Tiskane izdaje
Ljubljana – Se je za Brazilijo svet ustavil po katastrofalnem izplenu na SP ali bodo nogometaši deležni odpustkov za prihodnost? Ko smo se pred časom pogovarjali z Alessandrom R. Oliveiro, enim od članov brazilske skupnosti v Sloveniji, je na vse pretege hvalil »jogo bonito«, zdaj pravi, da je selektor Luiz Felipe Scolari najodgovornejši za polom.
Gre za način igranja nogometa, značilen prav za Brazilijo, je poudaril naš sogovornik, ki je po rodu iz Santosa, kraja legendarnega Peleja. »V Braziliji se napad gradi ob večjem številu podaj, v njem prevladuje lepota igre, umetniške poteze, ustvarjanje z žogo, domišljija,« Oliveira ne skriva grenkobe, ki naj bi ji najbolj botroval prav Scolari. »Po tekmi s Kolumbijo je povsem spremenil taktiko z namenom, da bi moštvo pripravil za Nemčijo. Vsi v Braziliji, tudi trenerji, komentatorji ali sloviti Ronado, so bili prepričani, da naša reprezentanca z danimi igralci na določenih igralnih položajih ne bo imela možnosti proti hitrim in vrhunskim nemškim vezistom. Pokopalo nas je pomanjkanje taktike in treninga novega sloga igre,« je naš sogovornik včeraj pojasnil, zakaj je država ovita v črno.
A igralcev, pravi, nihče ne bo pribijal na križ, še vedno so vsi prepričani o kakovosti vsaj petih asov svetovnega razreda.
Sam si je sicer želel, da bi v finalu gledal dvoboj Brazilije in Argentine. »Naš odnos je poseben. Ko igrata Brazilija in Argentina, prijateljstva ni čutiti. Gre za dvoboj dveh nogometno najmočnejših držav Južne Amerike, obe imata bogato tradicijo na SP, svetu sta dali številne zvezdnike. Takrat so v zraku posebna čustva. Žal do njega ni prišlo, ampak se tolažimo, da ima zgolj Pele več naslovov od naših sosedov,« se je spomnil medsosedskih dvobojev. Nogometnih migracij med državama je sicer veliko, več je, tako pravi, sicer Argentincev v Braziliji kot obratno, ker se v njegovi domovini v nogometu obračajo večji zneski in je bolj pod drobnogledom sveta.
Koliko pa Brazilci spremljajo evropski nogomet? »Sledijo mu najbolj zagreti navijači oziroma tisti, ki svoje igralce spremljajo tudi, ko se ti preselijo v evropske klube. So pa največja moštva, kot so Real, Barcelona, Milan, Bayern in druga vseeno znana tudi pri nas. V velikih mestih, kot je São Paulo, je mogoče dobiti tudi drese evropskih klubov, vseh tistih, v katerih so naši nogometaši igrali ali pa igrajo še zdaj,« pove Oliveira, ki v Sloveniji dela v farmacevtski industriji, v minulem desetletju pa si je ustvaril vtis, da je pri nas nogomet šele na tretjem, četrtem mestu priljubljenih športnih panog med prebivalci. Prav tako ne zaznava takšne obsedenosti s to igro kot v Braziliji, kjer očetje masovno svojim potomcem že v prvem letu starosti nabavijo otroški navijaški dres.
»V Braziliji gre skoraj vsak fant čez trening v nekem klubu, od nadarjenosti pa je odvisno, ali ga izberejo pozneje v selekcijo, ki naj bi se začela pripravljati za profesionalni nogomet. Trening je dostopen vsem, tiste bolj resne pa klubi rade volje financirajo, če ocenijo, da je otrok iz revnejših slojev dovolj nadarjen. Tako se je v svet prebil tudi Ronaldo, ki izhaja iz favele,« pove Oliveira in kot zanimivost doda, da kljub veliko večji stopnji kriminala v državi športniki pravzaprav niso ogroženi. »Zdi se, da so ugrabitve in napadi bolj usmerjeni na poslovneže in politike. Nogometaše ljudje dojemajo drugače, zanje so bitja, ki so jim polepšala vsak dan in ki jim največkrat zagotavljajo užitek. Ne spomnim se, da bi se spravljali nanje,« pravi v Sloveniji živeči Brazilec, ki pa vseeno obžaluje, da z organizacijo SP niso počakali še nekaj let.
